{facebook http://za-misli.si/images/mgerdej.jpg}

Ob veliki noči, kakor ta praznik židovsko ali judovsko še naprej imenujejo katoliki, čeprav je to praznik vstajenja ali veliki ali največji dan za Jezusovo pričo, je Družina s 05. 05. 2019 zapisala besede (nad)škofov ob tem praznovanju. Po vrsti jih bom navedel tako, kot so navedeni v časopisu.

Zore spet ne more mimo kritiziranja: »Nekam znani so nam koraki, s katerimi so se hoteli znebiti Jezusa«, je spomnil Zore pri vstajenjski maši. »V vseh časih, tudi v našem, skušajo s podobnimi metodami odstraniti tiste, ki so postali moteči, ker govorijo resnico in se ne menijo za očitno ali prikrito postavljene lestvice družbene moči in veljave in ne upoštevajo plotov družbene korektnosti. Oblatiti in odstraniti, diskreditirati in likvidirati v vseh pojmovnih odtenkih, v katerih se te besede pripeljejo do konca, do doseženega cilja… Pri Jezusu so verjeli, da so dosegli cilj, ko so ga izročili v roke Rimljanom, češ da ogroža obstoječo politično oblast. S tem so ga obsodili na smrt«.

Če komentiram: Zore ne more proč od belogardizma, ker spet ločuje, da bi vladal (divide et impera), kar je že dolgodobna politika katolikov, brez katere ne morejo kot protireformatorji vladati vse od Trubarja naprej (sežiganje knjig na primer), po drugi strani pa se je Zore vsaj malo zasukal, morda tudi zaradi tega, ker smo v zadnjem času lahko prebrali, da se križev pot, ki ga ima vsaka cerkvena stavba, kapela in še kaj, začne s Pilat je obsodil Jezusa na smrt, kar je pa laž, saj je obsodbo, da je treba Jezusa ubiti, začel judovski ali židovski veliki duhovnik Kajfa! To, da je potisnil smrt rimskim oblastnikom, je bila zgolj licemerna poteza, kako jih ves čas vse do dandanes delajo Izraelci. Ampak Zore o tem samo bolj naokoli in narahlo: »so verjeli, da so dosegli cilj, ko so ga izročili v roke Rimljanom«. Noče striktno povedati, kdo so tisti, ki so verjeli, da so dosegli cilj. Seveda, Zore je le katolik, kaj bi se šel Jezusovo resnico.

Ta drugega navajajo mariborskega Cvikla. Ta je šel te dni malo delit hrano revežem. Zakaj? Da bi se pokazal, kako je z  njimi, čeprav od njih živi. Samo vprašam: bo mariborska (nad)škofija dala nazaj denar malim podjetnikom, ki so jih oskubili? Zato pa gre nadškof v delilnico makaronov, ki je pod njegovo bogato obloženo mizo. A kaj je Cvikl povedal? Ha, najprej pravi, da je lepa in bogata avantura naše življenje. Krasno! Je to zvedel v razdeljevalnici hrane za reveže, se pravi pod njegovo bogato obloženo mizo? Tako je namreč vzkliknil pri velikonočni maši. Gotovo to ne velja za podnožje njegove mize. Eh, za to je potrebno le sprejeti seme velikonočnega oznanila in pustiti, da v nas raste v soncu ljubezni in obrodi sad v dobrih delih, kot se ponavlja za drugimi. Sad v dobrih delih? Seveda. Ta sad se nalaga na njegovi mizi in ne pod njo. Pač, vse v stilu že tisočkrat povedanega. Nič novega pod soncem.

Tudi beseda Glavana je takšna: nič novega pod soncem. In kaj bi bilo tisto novo? Recimo: kako bodo dali delavcem delo, ki so ga imeli v tovarnah nekdaj, od koder so jih tudi veliki duhovni pustili nagnati in obubožati. Ne bom pozabil človeka in kolega katolika iz Kranja, ki mi je rekel, kako so ga nategnili, ko so mu kot malemu delničarju pobrali ves denar, ki ga je Rkc z vsem zaupanjem dal. S tem so mu vzeli sredstva; in tudi njegovim otrokom. Res žalostno, pa nikjer nobene besede o tem. Od nobenega (nad)škofa, pač! Vse samo na splošno in že stoletja ponavljajoče.

Potem je tu velikopotezni murskosoboški škof Štumpf, o katerem Družina najprej objavi vest o silnem dejanju, da je blagoslovil velikonočne vejice: Murska Sobota – Škof Peter Štumpf je blagoslovil zelenje in oljčne vejice. Zares veliko dejanje, o čemer slišimo samo vsakih deset let ali pa še manjkrat. Kar bi lahko naredila vsaka verna in poštena mama, če jim tu zapojem hvalo, to dela sam škof! Res, silno dejanje.

A v prispevku pa pravi, da je pomembno to, da nimaš sovražnikov. Čudno, (nad)škof Zore pa govori ravno obratno, saj se zdi, da jih dela. A je to morda zaradi besede »nad«, ta je zgolj škof, oni pa nadškof? Morda pa je res razlika pri njih v tem, kar je nad in spod. Pravi, da so v prostoru ob Muri in tudi tam morajo delati za širjenje božjega kraljestva. Soglašam popolnoma, a kako? Z blagoslavljanjem zelenja? Traktorjev, namesto človeka? Oh, ne, to je samo zraven, kajti njihova osnovna krstna poklicanost jih spodbuja – oh, samo spodbuja, a ne zahteva! – da delajo za pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. Kako to v praksi je, pa ne vemo…

No, in daje škof dober poduk nadškofu: »Jezus nam naroča: Ljubite se kot bratje in sestre. Ljubite se med seboj kot Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, katoličani, evangeličani, binkoštniki, kalvinci, pravoslavni…Kdor hoče biti prvi, naj služi drugim. Premalo je ljubiti sovražnike. Še bolj potrebno je ne imeti sovražnikov. Kajti če samo ljubim sebe, povzročam drugim trpljenje. Če ljubim sovražnike, sem še vedno jaz na eni strani, oni pa na drugi. Če pa nimam sovražnikov, pa sem popolnoma svoboden in odprt za vse ljudi. To je resnično velik privilegij samo nekateri ljudi«. Resnično velikopotezna razlaga.

Kaj je torej zdaj: kar govori Zore o sovražnikih in kar govori Štumpf, da je brez sovražnikov, kam boste med tema izjavama zapluli slovenski verniki? No, Štumpfu je treba priznati, da se ljubimo kot bratje in sestre kot Slovenci, Hrvati, Romi, pravoslavni in tako naprej. To je vsaj malo evangeljsko in vsaj malo v smeri tistega, za kar nas poziva Jezus: pričujem za resnico. A ločevati nas kot to dela Zore, je pa v nasprotju pričevanja za resnico, za katero nas poziva Jezus. Pa še preteklost je tu: mogoče jima boste poslali prošnjo, da vam vrnejo denar in zemljo, da postavijo nazaj tovarne, ki so bile last delavcev, da dajo delovnemu človeku nazaj kruh in dostojanstvo…, da si tudi ta dva, ki si mislita, da sta visoko, ker sta Levijeva duhovnika, prizadevata za pravičnost in resnico, za kar tudi njiju poziva Jezus: »Zato sem rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18, 37). Jaz ju pozivam na vse to, še najbolj pa, da pričujeta za Resnico, če imata kaj rada Jezusa…

In ostane še svetopisemski ovčak kot bi mu lahko rekli, koprski Bizjak. Pravi: čez Golgoto gre pot v radost (tako je napisano v naslovu prispevka in potem v članku tudi).

Mar res? Čez Golgoto? A ni šla ta pot samo za našega gospoda Jezusa, ki nas je te Golgote odrešil?

A nas ni?

A tudi mi moramo čez Golgoto?

Le čemu, če smo odrešeni!

A nam kdo drugi postavlja to Golgoto in križ? In vas resno vprašam: kaj tiščite že stoletja ta križ pred nas, ko pa verjamemo v vstajenje, v nebesa, v slavo z nebeškim Očetom? Vsepovsod sami križi in nič vstajenja: (nad)škofje zlate križe na prsih, v naravi povsod sami križi, v cerkvah, britofih in povsod sami križi? Le čemu, če smo (bili) odrešeni!! Četudi nam to pravijo celo vstajenjske pesmi!

Zakaj Bizjak: pot v radost da gre preko križa, tako kot so zapisane tvoje besede? Menda ne! Če gre preko križa, prav gotovo ne preko Jezusovega, ker nas je s tem križem že pred skoraj 2000 leti odrešil!

Preko katerega križa torej?

Kdo ta križ postavlja in nam ga daje?

Kaj je zelo lahko priti v pekel (preko križa, seveda), v nebesa, kar je oznanjal in poučeval Jezus, pa ne?

Kaj pa imamo potem od Jezusa, ki je oznanjal vstajenje, nebesa in večno življenje, če pa vi katoliki samo postavljate ljudi na križ? Zdi se, da se ne borite proti križu, in na žalost sodelujete z velikim duhovnikom Kajfo, ki je obsodil Jezusa na smrt in še to vse do dandanes »učite«, a to, da ni Kajfa obsodil Jezusa na smrt,  je hinavsko podtaknil Ponciju Pilatu!!

Nosite (zlate!) križe in tiste, ki ljubimo Boga in Jezusa, ki nas pripravlja na nebesa, strašite samo s križem!

Žalostno, kaj je ostalo od tega, kar je oznanjal Jezus in kar oznanja naš Oče, ki je v nebesih.

Kje je potem Jezusovo odrešenje, če postavljate samo in samo križe? Za koga se je Jezus odreševal? Za križ pa resnično in prav gotovo ne! A je Jezusov nauk za smreke in ciprese in trave in pusto zemljo, a ne za nas, ki ga ljubimo in smo njegovi? Kaj nam bo navajanje psalmistov in ne vem koga ali česa, kakor beremo v tem članku, če nas pa Jezus uči, vzgaja, opogumlja in vodi povsem drugače: za vstajenje, za nebesa, za ljubezen z njim in z našim ljubim Očetom Bogom!!

Kam torej plavate (nad)škofi?! Ali ste nam samo križ in smrt ali vstajenje in pot k našemu Očetu? Ali pričujete za resnico, za kar se je rodil vaš šef in naš Gospod in vam jo zapovedal, ali pa nanjo pljujete? To je tudi dandanes vprašanje tudi slovenskim škofom…♦