{facebook http://za-misli.si/images/mgerdej.jpg}

Zakaj še vedno bogokletno: »Ne vpelji nas v skušnjavo«, namesto kot posinovljeni božji otroci ponižno do svojega Očeta: »Ne daj da pademo v skušnjavo«?

Zdi se, da je vsako opozarjanje, da Boga molijo bogokletno, skoraj brezzvezno. Molijo vsak dan in vedno samo bogokletno. Si v cerkvi, gledaš katoliško televizijo, kjer celo nadškofje molijo, pa vedno zgolj bogokletno, tako da ne vemo, kdo je z molitvijo res pri svojem Očetu in ne pri satanu… Ne srečaš nobenega človeka več, da bi začel misliti, kako in kaj moli. Se mi zdi, da se dogaja tako, kot so nas starši včasih opozarjali, da naj kaj naredimo, pa četudi so zahtevo večkrat ponovili, tega nismo takoj naredili, morda pozneje ali pa nikoli. Tako je na žalost tudi s tem, ko jim poveš, da narobe molijo, pa molijo tako bogokletno še naprej: bodisi po katoliški televiziji, bodisi pri mašah ali pa doma, seveda tam, kjer še molijo. Žalostno.

Pri tem še enkrat poudarim, da imamo do prvotnih besedil, ki jih je Jezus govoril ali so jih o njem pisali,[1] zelo dolgo pot in veliko časa: dva tisoč let je od takrat. Tako se je težko prebiti do resničnosti. Jezus je govoril aramejsko, evangeliji so pa napisani v grščini in pozneje prevedeni v latinščino (vulgata). Mnogo pravih besedil je Hieronim očistil in jih ni več, s prevodi pa itak vemo, kako je: marsikaj je celo lahko postavljeno na glavo. In tu je sedaj še doba skoraj tisoč sedemsto let,  kjer se je kar naprej prevajalo.

Kljub temu naj omenim, da se mi zdi, da imamo tak Očenaš, kot ga je Jezus oznanjal. Vsaj nekateri narodi, med katerimi je tudi slovenski, so »ne vpelji nas v skušnjavo« bolje prevedli, saj imamo v nekaterih izdajah nove zaveze ali novega testamenta pravilnejši prevod. Zakaj se je »et ne nos inducas in tentationem« (in ne vpelji nas v skušnjavo) v preteklosti tako prevajalo in so ga takega sprejele vse »krščanske« vere, ne vem. A ostal nam je vsekakor manj bogokleten oziroma pravi prevod, ki ga najdemo v novem testamentu iz leta 1996: »Ne daj da pademo v skušnjavo«.[2] S tako molitvijo ne postavljamo Boga v položaj kot da bi nas on vpeljeval v skušnjavo, kakor na žalost kar naprej bogokletno molijo, ampak postavimo pravo razmerje božjih otrok do svojega Očeta: »NE DAJ, DA PADEMO V SKUŠNJAVO!«

V tem času sem se zaradi nekih drugih vprašanj spet srečal z enkratno knjigo Smisel življenja,  ki jo je leta 1966 spisal in izdal naš ljubi modroslovec Janez Janžekovič,[3] ki ga sodobni teologi na žalost povsem zanemarjajo. Namesto pravega katoliškega modroslovca in teologa, kakršen je bil Janez Janžekovič, raje vlačijo v ospredje kake Mahniče in podobne, Janžekoviča pa zapostavljajo.[4]

V uvodu te knjige J. Janžekovič zapiše, da je knjiga Smisel življenja zahtevna in morda za koga pretežka, a daje nasvet, da če se nam knjiga zdi pretežka, naj beremo vsaj odlomek molitev »Oče naš«.[5] In ker že nekaj časa pišem o molitvi »Oče naš«, da jo narobe in bogokletno molijo, kljub nekaterim vestem, da naj bi Italijani spremenili besedilo, drugi pa ne vem, zakaj ne, sem šel brat besedilo, ki ga je J. Janžekovič o tem zapisal.

Besedilo molitve »Oče naš«, za katero Janžekovič pravi, da je ogledalo dobrega človeka, sega od strani 236 do 248 in  je razdeljeno po poglavjih »Posvečeno bodi tvoje ime«, »Pridi k nam tvoje kraljestvo«, vse do poslednjega »Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega«. Seveda sem takoj videl, da je vzel do takrat znano besedilo in da se mu »ne vpelji« nas Bog v skušnjavo, ni zdelo nič narobe.

A pri branju tega odlomka pa le lahko vidimo, da se mu je to, da bi nas Bog vpeljeval v skušnjavo, le zdelo narobe.

»Na svetu sem zato, da bi se v teku let, ki so mi podarjena, da jih prebijem na zemlji, izoblikoval v dobrega človeka. Vse, kar me doleti, mi mora biti sredstvo za to. Vsi dogodki v življenju so priložnost, da postanem boljši, a hkrati skušnjava, da zdrknem niže, da se poslabšam. Čisti duh, pravijo, se v hipu in ves odloči za dobro ali slabo, kar je prodiren razum in enovita podstat… Prav zato mi je dano toliko let, da se naposled nekam usmerim… Če me ti, Oče, ne varuješ, sem te zmožen izdati, kakor Judež… V takih trenutkih zanosa se je Peter[6] potrkal na prsa in smelo izjavil tvojemu Sinu: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te ne bom zatajil«. Precenjeval je svoje moči. Samo nekaj ur je poteklo, pa je klavrno odpovedal… Samo nase se ne morem zanesti. Slab sem. Zato se zatekam k tebi, Oče… Iskreno te prosim, da bi zašel v okoliščine, ki bi me vsega zmedle. Premakni kretnico mojega življenja, kadar bi sicer zavozil v preizkušnjo, ki bi je ne bil kos. Samo tvoja pomoč me more obvarovati hudega in najhujšega: da bi se odločil za zlo« [7](primerjaj stran 247 in 248).

Tako se zelo dobro vidi, da Janžekovič nikakor ni videl v tem besedilu »Oče naša«, da bi nas Bog vpeljeval in silil v skušnjavo, kakor na žalost molite, ampak je kljub takemu bogokletnemu besedilu, ki so ga v njegovem času ponujala besedila »Oče naša«, pravilno zapisal in videl: Če me ti, Oče, ne varuješ, sem te zmožen izdati, kakor Judež… In: Zato se zatekam k tebi, Oče… Iskreno te prosim, da bi zašel v okoliščine, ki bi me vsega zmedle. Premakni kretnico mojega življenja, kadar bi sicer zavozil v preizkušnjo, ki bi je ne bil kos. Samo tvoja pomoč me more obvarovati hudega in najhujšega: da bi se odločil za zlo«.

A kaj ko vsi nismo Janžekovič. Tudi sam nisem videl v besedilu »ne vpelji nas v skušnjavo« nič bogokletnega, nič satanskega, ker to dejansko je. Zakaj ne? Ker nisem pri molitvi na ničesar mislil in sem mislil, da je tako prav, kakor so me kateheti in podobni učili! Ali pa sem bil odsoten, da nisem mislil na to, kar sem blebetal kot hinavec. Ker sem »Oče naš« izgovarjal kot drdrdr. Ker sem blebetal kakor pogan, ker sem mislil, da bom uslišan, če bom veliko govoril.

A kakor pravi J. Janžekovič, sem na svetu zato, da bi se v teku let, ki so mi podarjena le izoblikoval v dobrega človeka. Pri tem mi pa moj Oče pomaga; a ne tako, da bi me vpeljeval v skušnjave, ampak tako, da mi pomaga, da ne padam v nje. In da ne bom zgolj blebetal kakor pogan kot pravi Jezus, ampak kadar molim, nočem biti hinavec, ki moli stoje  po hodnicah in križiščih in ob zidu, da bi se kazal ljudem, ampak grem v svojo sobo, zaprem vrata in molim k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In Bog, ki vidi, kar je skrito, mi vse vrača…, NE DA BI ME VPELJEVAL V SKUŠNJAVE, AMPAK MI KOT  OČE POMAGA, DA NE PADEM V NJE.

Želim vam vsem, ki tako nehinavsko molite svojega Očeta, da ste takšni, ki ga molite in častite iz ljubezni in ne satansko…♦