Po svetu se prelivata sočutje in pripravljenost pomagati … A kaj bi se zgodilo, če bi se izkazalo, da je požar povzročila napaka delavca muslimanske veroizpovedi? Kaj šele, če bi ga kak skrajnež z arabskimi koreninami namerno zanetil? Koliko mošej bi zgorelo; koliko muslimanov trpelo? Sočutje in pripravljenost pomagati bi bila tedaj zgolj dokaz, da si izdajalec lastne celine …

Tisoč let zgodovine, spremenjene v prah … Tudi če bo enako, ne bo nikoli več isto …

Japonci so imeli svojčas navado nekatera svetišča vsakih 20 let zažgati in ponovno zgraditi; zdaj to menda počnejo samo še s svetiščem Ise. Bil sem v nekaterih svetiščih, ki so zanje stara več stoletij, čeprav je bila njihova zadnja inkarnacija postavljena pred nekaj desetletji. Počutil sem se podobno kot v kateremkoli evropskem več stoletij starem svetišču, le da je bilo videti prav takšno, kot pred več stoletji. Zanimiv je občutek, ko te obdaja tako gosta zgodovina, da bi jo skoraj lahko prijel, a nikjer nobenih sivih kamnov, zbledelih fresk in preperelih kipov; zgolj življenje, barve in vonj po lesu …

In to kakšno življenje! Nobene smrtne resnosti in otožne svečanosti. Zjutraj pred šolo in službo greš mimogrede v tempelj zaploskat in se poklonit za dobro oceno ali dober posel, popoldne v zahvalo. Včasih to, včasih greš po priboljšek v trgovino, včasih oboje. Babica pride z vnučko. Glasno klepetata, vriskata in se šalita. Ploskata in mečeta kovance, da frlijo vse naokoli – tudi meni v glavo. Svečenik se smehlja, meni je prijetno. Vera kot del življenja, ne dodatek …

Naša zgodovina je stara, a tudi videti je takšna. Vse sivo, pusto, sprano, razjedeno, prepihano, zapuščeno … Zgodovino puščamo nedotaknjeno, nočemo je poznati in razumeti – a prav zato se nas ne dotakne več. Za večino je mrtva. Ne le stavbe in likovni izdelki, ampak tudi glasba in ples, književnost in gledališče – vsa stara evropska umetnost velja za hordo duhovnih zombijev. Žre denar in v zameno ne daje ničesar. S knjigami se hrani peščica zahojenih intelektualcev, muzeje in galerije pa prisilno polnijo šolarji in prostovoljno turisti, ki nimajo pojma, za kaj gre. Lupina razpada, vsebina pa samo je …

Glasba je bila vedno razlog za zabavo in ples. A staro glasbo – dvorsko ali ljudsko – poslušamo sede in lepo oblečeni, kot govore na kakšnem pogrebu … Zgodbe, bajke in pravljice se nekoč niso pripovedovale, ampak pogovarjale; ob tabornem ognju ali v mraku pred spanjem so jih vsi hkrati ustvarjali in požirali. Zdaj so zapisane in posnete – vedno in povsod enake in nespremenljive, kot mumije. Z izjemo peščice staršev jih govorijo le še učiteljice in umetniški besedovalci. Sami se odločite, kdo zveni bolj umetno in neživljenjsko! … In gledališče: besedila, napisana za druge čase in drugačne družbene odnose, oblečena v neobstoječe prostore in nemogoča oblačila, so povedana na način, ki ne pove ničesar …

Azijci to počnejo drugače. Tudi oni imajo svoje Shakespearje, a njihovi Hamleti in Sni kresne noči se še vedno igrajo na enakih prizoriščih in na enake načine, kot so določili ti Shakespearji. Na Japonskem sem gledal takšno predstavo No gledališča. To je doslej moja najmočnejša gledališka izkušnja in ena najmočnejših mističnih …

Izročilo mora živeti, sicer umre. Mi ne ohranjamo izročila pri življenju, ampak zgolj skrbimo, da mumija ne razpade … Imamo vrhunsko umetnost, a za večino je vrhunec umetnosti telenovela. Stare knjige so pretežke, slike dolgočasne, glasba prepočasna, vse skupaj pa tako večplastno in zapleteno, da večino ljudi mine, še preden bi se tega lotili. Imamo lepoto, nimamo pa potrpljenja, da bi jo užili … Imamo vrhunsko znanost, a za večino je vrhunec znanosti zadeti pravo razmerje sestavin za maso za palačinke. Fizike ne razumemo, biologiji ne verjamemo in zgodovina nas ne zanima. Tudi to je večplatno in zapleteno. Imamo odgovore, nimamo pa več vprašanj …

Evropejci smo tekom zgodovine širom sveta zažgali in z zemljo zravnali mnogo svetišč, primerljivih z Notre Damom, in umetnin, primerljivih s Shakespearjevimi zbranimi deli. Ta svet, ki je ostal brez zgodovine, je danes tudi zaradi tega znan kot »tretji svet«. Tja smo izvozili svoje Notre Dame in Shakespearje, ki tam počnejo točno to, kar v filmih počnejo zombiji …

Ko v tolikih stoletjih uničiš toliko drugih kultur, tudi tvoja umre. Michelangelo, Shakespeare in Mozart so prezahtevni za našo današnjo popreproščenost. Še za ozadje zaslona in zvonjenje telefona so preveč »passé«. Strokovno se stanju duha, ki ni dojemljiv za ustvarjalne vrhunce svoje kulture, reče »barbarstvo« …

Evropskih svetišč ni treba uničiti. Samo lupine so, dobre za delanje selfijev. Notre Dame se tega pač ne gre več …