Leta netransparentnih politik tako vladnega establišmenta, kot tudi politik znotraj EU so pahnile celino v stagnacijo, porast skrajnih desnic, celo nazadovanje, saj so ljudje izgubili upanje v iluzijo močne združene Evrope, socialne pravičnosti ter demokracije. Nič od velikih demokratičnih obljub in od ekonomske rasti se žal ni uresničilo. Evropa danes preživlja številne krize, ki jih lahko strnemo kot zadolženost, krizo bančnega sistema in porast revščine, prekarnosti in migracije. Zato je potrebno dejansko ustvariti konkretno alternativo, ki bo znala pokazati možnosti za nova obzorja razvoja ter zaščite človekovih in socialnih pravic, zgraditi je potrebno alternativo obstoječim politikam znotraj EU.

»Skrbi nas, če je to način delovanja EU?«, se sprašuje naš predsednik vlade. Dobro jutro gospod Šarec, ste se vendarle tudi bolj pobliže soočili z načinom delovanja EU. Nekateri smo ta ustroj dodobra preučili in napovedali, že leta 2009 v knjigi Eutropija, da velikih upov, sanj ter svetle in harmonične skupne evropske prihodnosti na temeljih Lizbonske pogodbe res ne gre gojiti. Niti zalivati in čakati na lepo sončne dneve, da bi zrastli tulipani, četudi je bilo dobro večkrat pognojeno. Nekateri pa so kar upali in verjeli, ne da bi kaj sploh vedeli, še manj dejansko kaj od tega tudi razumeli. Pravzaprav skoraj vsi slovenski pravniki, intelektualci, politiki in drugi vidni predstavniki; nič in nihče jih v tej skoraj verski evforiji ni mogel postaviti na realna tla, da bi razmišljali s svojo glavo.

Takrat sem bila baje zagovornica evroskepticizma, sedaj bom označena za populistko; ne s prvo ne z drugo definicijo se ne morem identificirati, a razumem, da nekateri ne znajo razmišljati kompleksnih stvari in konceptov, ne da bi ljudi predalčkali. Sedaj, ko je že preteklo kar nekaj časa, nekaj kriz in pohodi trojke, nekajkrat jih je Slovenija tudi že dobila po glavi in večkrat nam je bilo dano na znanje, da nismo kaj dosti pomembni partnerji v primerjavi z drugimi članicami, se očitno nismo še streznili. Predvsem ne objokovati in cepetati na mestu, potrebno je stopiti v akcijo z jasno vizijo in odločnostjo. Vprašanje je, ali to znamo in zmoremo? Lizbonska pogodba, ki je pravzaprav ustava EU, že s svojo nerazumljivostjo prikriva pasti in nebuloze, ki so nerazumljive tudi za pretkane pravnike, ki obvladajo visoko birokratsko latovščino. Živ dokaz v praksi - kaj drugega kot napeta Saga Brexita.

A ne gre kriviti EU pošasti, je taka kot so nam jo naredili, so nam jo prikrojili in smo se temu enostavno uklonili, navadili, privadili. Problem je zopet v nas in pri nas; kako se odzivamo, kaj naredimo ali bolje kaj ne naredimo in zamolčimo ob ključnih usodnih trenutkih, ko bi bilo potrebno glasno in brezkompromisno povzdigniti svoj glas, pa tega ne storimo. Praktično nikoli in nikdar; doma pa zganjamo »bavbav« nad drugimi, populisti, vedno zimzelenimi fašisti in nacionalisti, ki napačno razlagajo »naša« zgodovinska dejstva. Med sabo se delimo in krivimo, a nihče od glavnih političnih predstavnikov si ni upal nič odločnega in konkretnega povedati v obraz kar mu gre, temu arogantnemu Antoniu Tajaniju, Forza Italia, torej Berlusconijev človek. Tako kot je bizarna afera prisluškovanja Hrvatov, a res ni bilo jasno kdo je imel neposreden interes, da prisluškuje tistima dvema dobro plačanima funkcionarjema (Sekolec in Drenikova)? Mene bi vprašali in bi vam tudi svetovala, da je treba takšna dva amaterčka takoj zaslišati, sankcionirati z visoko odškodnino in odstraniti za vedno iz kakršnihkoli javnih služb. Pa saj zato imamo varnostno obveščevalne službe, Hrvaška očitno daleč bolje deluje kakor naša, ki izve informacije takrat, ko so praktično povsem neuporabne in zastarele. EU se je na vse to odzvala mlačno (zopet cmerimo), seveda kaj jih briga tam v Bruslju za visokoleteča načela in vrednote EU, ki jih tudi sami skoraj tedensko večkrat poteptajo. Da o Junckerju niti ne izgubljamo besed, saj je že težko zaznati kdaj je sploh priseben, kdaj ga daje išijas ali kakšna druga potreba po poljubljanju in objemanju.

A kljub temu vztrajam, da se ne smemo odreči, da se zanimamo za svoje zadeve, za zadeve, ki se tako ali drugače, bolj ali manj posredno in intenzivno dotikajo nas samih. Ne smemo se odreči političnemu delovanju in aktivizmu, ne smemo zgolj biti objekti politike, anonimni predmeti političnega delovanja, discipliniranja in upravljanja. To bi pomenilo odreči se nam samim, pomeni odreči se pravici do izbire in odločanja, prepustiti se voditi in usmerjati, podrediti se, postati zgolj statistični podatek ali vzorec javnomnenjske ankete. Pomeni odreči se demokraciji. Zato tudi tokrat kritično razmišljamo. Ker nismo obupali, bomo odpirali nove prostore razmišljanja za nove prakse in akcije delovanja.