Večer je objavil pogovor z Alešem Liscem. Pogovor je kratek, neumnosti v njem pa se vlečejo kot kurja čreva. S takšnimi in podobnimi neumnostmi že desetletja vleče denar iz žepov ljudi, ki ga kradejo nam.

Tule je ena cvetka: »V urejenih okoljih, kot Slovenija je, ne manjka priložnosti za čisto vsakega zdravega človeka, da zasluži toliko, kot želi. Tisti, ki jamrajo, da ga nimajo, ga običajno ne pobirajo.« Po preostanku intervjuja in tem, kar vem o njem in podobnih tipih (ne, dame, to ni posel za vas, razen v vlogi spremljevalnega vokala) sodim, da bi lahko kopico teh »priložnosti« in seznam cest, na katerih ležijo, stresel iz rokava. Bede bi odrešil kopico bralcev, ki bi jih nemudoma šli »pobrat«, sebe pa vpisal med dobrodelne velikane človeštva – tja ob bok Bobu Geldorfu, ki njegove formule v času Live Aida žal ni poznal. A o tem v članku ni ne duha ne sluha.

Je kdaj predstavil svoja spoznanja v romskem naselju? Tam je dosti zdravih ljudi. Vsaj nekaj bi jih nemudoma prenehalo pobirati žlebove in bi raje očistili ulice svojih mest priložnosti, ki tam brezdelno poležavajo. Za seboj bi potegnili druge in 'romski problem' bi izginil kot kafra. Tudi pred Rdečim Križem in Karitasom bi mu z veseljem postavili govorniški oder, da nagovori množice, ki hodijo tja po hrano in oblačila – čeprav bi to pomenilo njihov konec, ker jih kmalu nihče več ne bi potreboval. Ko gre mimo gradbišča, bi lahko tamkajšnjim južnim bratom prišepnil, s katerih delov ceste, ki jo pravkar gradijo, naj si nastrgajo priložnosti, da se bodo lahko po prenehanju suženjskega razmerja z delodajalcem vrnili domov in s svojimi družinami zaživeli človeka vredno življenje. Da ne govorim o tem, koliko dobrih sprememb bi prineslo njegovo predavanje v Azilnem domu, če bi le azilante potem spustili izza ograje, da si gredo nabrat nekaj priložnosti, ki smo jih domorodci v nabiralniški ihti spregledali. Morali bi ga predvajati na televiziji; spregledali bi ga le tisti, ki je nimajo, ker ne morejo plačevati naročnine. Še bolje: naj se objavi na YouTube – s podnapisi v glavnih jezikih – pa bo izkoreninil revščino povsod, ne le v Sloveniji!

Predvidevam, da recept za bogatenje izda na svojih predavanjih. A kako naj človek, ki nima niti za položnice niti za Večer, kupi vstopnico? In kako to, da tozadevne modrosti v gospodarsko obubožanem Mariboru in malo manj obubožani Sloveniji prodaja že desetletja, pa se še danes ne pozna nikjer drugje kot na njegovem računu?

Kaj pa, če zgolj prodaja zanimive zgodbice z nauki, ki lepo zvenijo? Pred leti sta bila prijatelja na njegovem predavanju. Vsa navdušena sta mi povedala zgodbo o Sylvestru Stallonu, ki sta jo tam slišala. Ta naj bi bil klošar, ki je s scenarijem za Rockyja v žepu kolovratil od studia do studia in vztrajal, da proda pravice za film le, če bo igral v glavni vlogi, vmes pa je brskal po smetnjakih za hrano; ostalo je zgodovina. Nekaj tipk in klikov me je ločilo od njegovega življenjepisa na Wikipediji, ki nudi manj navdihujočo, zato pa dosti bolj življenjsko zgodbo … Podoben primer sta zgodba, imenovana »Poskus s petimi opicami«, ki sem jo na predavanju nekega drugega podjetniškega pridigarja (plačala ga je država, torej mi vsi) slišal sam in resnica v ozadju te zgodbe.

Nauk te zgodbe je, da so zgodbice podjetniških pridigarjev lažne, iz njih izpeljani nauki pa namerno napačni. Ti ljudje se prav nič ne razlikujejo od verskih pridigarjev – vsi po vrsti nas zavajajo. Ne gre jim za našo dobrobit, ampak za naš denar.

Dober dokaz je prav prijatelj, ki je poslušal Aleša. Nakupil si je več metrov knjig, ki so žalitev za drevesa, iz katerih so narejene. Po tamkajšnjih nasvetih je skušal obogateti s preprodajanjem zraka – večkrat na različne načine. Edina korist, ki jo ima danes od tega, je, da si ne more več privoščiti kupovanja trapastih knjig, ker ima samo za burek.

To je namen nasvetov, predavanj in knjig premoženjskih pridigarjev – da se denar, ki si ga sanjači odtegnejo od bureka, pretaka v žepe tistih, ki burek poznajo samo po imenu.

Aleševe izjave niso le šolski primer premoženjskega rasizma (revni so sami krivi, da so revni). Začinjene so z verskimi blodnjami, v katerih denar nastopa kot bajeslovno bitje z lastno voljo in muhastim razpoloženjem. Še ena cvetka: »Denar je podoben najstnikom. Odloča se po svoje. Naredi, kar sam želi. Edini način, da ga pogosteje spravimo k sebi, je, da organiziramo takšno okolje, ki je denarju všeč. Denar se slabo odziva na nujo; kadar ga nujno potrebujemo, ga ne bo na spregled. Kadar pa ni čisto nujno, da pride na obisk, bo raje prišel. […] Denar ima v resnici raje poštene, ampak to še zdaleč ni dovolj, da bi nas pogosto obiskoval.«

A je tip tako zblojen, da to res verjame? Zakaj ga novinarka ni pospremila do ustrezne ustanove? Večer oglašuje njegova predavanja. Nekoč je bil to resen časnik. Novinarji so se med vrsticami posmehovali blodnjam komunistov. Danes pa blodnje kapitalistov brez razmisleka požrejo in nam jih neprebavljene nakakajo na papir. O ustroju družbe ni ne v vrsticah ne med njimi ničesar branja vrednega več. Zakaj Večer drži štango človeku, ki krivičen ustroj družbe utrjuje tako, da zavaja in goljufa njihove bralce? Si novinarji in uredniki ne upajo misliti ali ne znajo več?

Oni, ki so se za to šolali, ne znajo. Kaj naj torej pričakujemo od zmerno potrtih in lahkovernih ljudi, ki sanjajo o boljšem življenju, pa jih začarajo Aleševe sladke laži o tem, da se med in mleko v kapitalizmu cedita tudi zanje, le lavor morajo pristaviti? Žalostno je, da je toliko ljudi tako neumnih, tako obupanih ali oboje, da s takšnimi traparijami iz njihovih denarnic še vedno pobira svoje priložnosti.

Priložnosti, o katerih govori Aleš, ne ležijo na cesti. Če bi bil dolenjski Rom, bi z bratom morda imela podjetje Lisac & Lisac. Tudi bajke o bankovcih, ki se med pohajkovanjem radi ustavijo v njegovem žepu, ker jim je všeč tamkajšnja klima in družba, bi morda pripovedoval. A njegovo občinstvo ne bi bili izobraženci, ki hočejo bogateti s siromašenjem drugih, temveč kriminalisti. Morda pa bi bil pošten Rom, reven kot cerkvena miš, in je postal barabin zato, ker je tik ob koritu rojen Slovenec. In če bi bil Sly otrok ulice, v katero združenodržavski kriminalisti ne upajo pomoliti nosu, se prav gotovo ne bi začel preživljati kot igralec in scenarist. Z dobrim zdravjem bi mogoče postal pravi, nikakor pa ne za oskarja nominiran filmski boksar.

Skoraj nične možnosti so, da do priložnosti, o katerih trobezlja Aleš, prideš na zakonit način, če nimaš primernega rodovnika – razen če si genij z veliko sreče; tak pa Aleša ne potrebuje. Priložnosti te vrste je vedno treba nekomu pobrati iz denarnice. On je bolj reven, ti pa bolj bogat. Res zavidanja in posnemanja vredna kariera!