Pa smo dočakali svoj lastni, slovenski konec sveta! Začel se bo, ko bodo družinski zdravniki odstopili – če bodo.

Če ne bodo, bodo vse pokvarili. Če bodo, se bo pokvarilo samo. A tega ni pokvarila samo dežurna krivka Država. Tudi sami zdravniki so prispevali levji delež, ko so vsa ta leta dopuščali, da jih Država obremenjuje. Navzdol mogočni in nedotakljivi kot skupina niso imeli srčnosti, da bi se navzgor upirali oblastniškim nesmislom, ki so jih pehali v utrujenost, bolezen in smrt.

Kaj pa bi se zgodilo zdravniku, ki bi direktorju rekel: »Naredil bom, kar je po pogodbi in zakonodaji moja dolžnost; to bom naredil dobro, nato pa bom šel domov!« in bi to tudi izvedel? Bi ga odpustili, kaznovali? Na kakšni podlagi? Saj zagotavljanje ustreznih količin dela osebju in osebja delu ni skrb zdravnikov, ampak vodstev zdravstvenih domov in bolnišnic. Tudi predvidevanje in usklajevanje števila zdravnikov, bolnikov in bolezni ni skrb zdravnikov, ampak vlade.

Da izkoriščanja in zlorabe šefov požirajo 'navadni' zamenljivi delavci, je še nekako razumeti. Ko so ljudje pod stresom, jim preživetje pomeni več kot zdravje, včasih tudi več kot življenje … A zdravniki to vedo: učili so se in vsak dan gledajo posledice takšne naravnanosti. Obremenjenost prebivalstva se preliva v njihovo obremenjenost. In huje kot je, bolj so nenadomestljivi. Ročno bi bili dolžni potegniti že, ko smo skrenili na napačen tir, ne šele zdaj, ko lahko vsi vidimo prepad na koncu proge …

Kaj se bo zgodilo z družinskimi zdravniki in njihovimi bolniki? Zdravniki že zdaj ne zmorejo več, bolniki pa so vedno starejši in bolj bolni. Kakšne so možne rešitve?

1. IZŠOLANJE ZADOSTNEGA ŠTEVILA DRUŽINSKIH ZDRAVNIKOV. Šolanje zdravnikov ni tečaj ličenja. Trajalo bo. Treba je narediti načrt in se ga lotiti. Stalo bo. Če bi bila Slovenija diktatura in bi trinog vse podredil temu cilju, bi sedanjo težavo v najboljšem primeru rešili 8 let prepozno. Ker je Slovenija demokracija, torej vladavina razpravljanja in prerekanja, bo ta rešitev še bolj prepozna.

2. UVOZ DRUŽINSKIH ZDRAVNIKOV. To se da narediti pravočasno. Le majhna težava je – jezik. Družinski zdravniki v Sloveniji nekako morajo znati tekoče slovensko. Uvožene bi bilo treba naučiti. Da v tem času ne bi sedeli križem rok, bi jim lahko kot prevajalce pritaknili medicinske sestre in brate, ki znajo oba jezika. Ni nujno, da bi jih našli. A tudi če bi jih; medicinskih sester in bratov imamo premalo, torej bi nam jih zmanjkalo drugje. In ker bi morali kakšno leto samo prevajati, bi izgubili stik s svojo stroko. Če bi vzeli izučene prevajalce, pa bi jih morali izšolati glede zdravstva. Tudi 2. rešitev je zapletena, stane in traja.

3. ZMANJŠANJE ŠTEVILA BOLNIKOV. To zveni nečloveško, je pa edina dovolj hitra rešitev. Ni treba, da zavarovance pobijemo. Tujci se lahko vrnejo, od koder so prišli, in so tam bolni. Na smrt bolnim damo tablete proti bolečinam in depresiji in jih pustimo umreti. Tiste, ki ne morejo poskrbeti zase, pustimo, da od tega umrejo. Norce in nasilneže ter pijance in druge mamileke prepustimo usodi (vključno s svojci in naključnimi mimoidočimi). Potem preštejemo, koliko nam še manjka do sprejemljive glavarine. Če je še kaj viška, tolikim najstarejšim Slovencem ukinemo zdravstveno zavarovanje. Pa smo na konju. Če najdejo velikodušno državo, ki bi jih bila pripravljena sprejeti, pa lahko vsi našteti tam zaprosijo za azil in nam prihranijo papirologijo za vse te postopke.

Zveni kruto? Zakaj? 3. rešitev se dogaja že vse od osamosvojitve, vlogo izločevalca pa igra denar … Kruto je, da ni drugih rešitev, kot so naštete. Deležni bomo vseh treh.

Razpoke v kapitalizmu so zadnja leta vedno bolj pogoste. Ogromno panog ne dobi delavcev, ker nočejo delati v tako bednih pogojih za tako beden denar. Ne gre samo za panoge z »nizko dodano vrednostjo«, ampak tudi za takšne s »stabilno rastjo« in »rekordnimi dobički«, kot sta turizem in gostinstvo.

Tudi predvidevanja so obupna. Za delo v bednih pogojih in za beden denar se butasti najstniki nočejo več izšolati. Leni študentje se nočejo zaposliti v prekarstvu in si raje omislijo pekarstvo …

Obstajajo poklici, ki so neobhodni za delovanje države in obstoj družbe. Zanje se je potrebno izšolati. Sicer lahko preživimo brez, a to ne bo več ta družba … Kaj se bo zgodilo, ko neka osnovna šola ne bo dobila učitelja tehnike in gospodinjstva, ker ga preprosto ne bo? Bo zaprla vrata in učence prepisala na okoliške šole? Ali jim bo obvezno izobrazbo, do katere imajo pravico v neokrnjeni obliki, nudila okrnjeno?

Večino omenjenih težav – vključno s številom družinskih zdravnikov – bi rešile višje plače. Tako enostavna rešitev, pa se je noben pameten gospodarstvenik ne domisli … A denar bi te težave rešil, ko so se pojavile. Zdaj je vlak že predaleč …

Zdaj smo nepredstavljivo drugačna družba, kot smo bili v 70-ih. V 70-ih bomo nepredstavljivo drugačna družba, kot smo zdaj …