Nič nimam proti spletnim družbenim omrežjem, ki predstavljajo sodobne »prostore« oziroma platforme za srečevanja in komunikacijo. Komuniciranje z drugimi ljudmi je nekaj najbolj človeškega, še več, je v samem središču vseh človeških aktivnosti in je v svojem bistvu proces medsebojne delitve novic, znanja, informacij, podatkov, namer itd. Ljudje smo, kar smo, ravno zaradi zmožnosti kompleksnega medsebojnega komuniciranja. Vendar imajo spletna družbena omrežja tudi kar nekaj slabih strani, kot so na primer sovražni govor, kultura »samovšečnega všečkanja« in »lov za enkratnimi prizori«, ne glede na posledice za okolje in ljudi.

Komuniciranje kot proces delitve

Beseda komunikacija izvira iz latinščine (communicare) in pomeni »deliti« ter »skupno«, sorodne pa so še besede »skupnost«, »skupne dobrine« itd. Proces komunikacije ne pomeni, da nekaj (na primer informacije, podatke, podobe) predamo drugemu, temveč si jih medsebojno delimo oziroma jih »naredimo« skupne. Ko nekomu povemo neko informacijo, to ne pomeni, da smo mu jo predali (in da je nimamo več), temveč jo z njim delimo (informacija je še vedno tudi naša). S komunikacijo zato dobesedno gradimo skupnost.

Spletna družbena omrežja ali krajše spletna omrežja so tako dejansko platforme, spletišča ali prostori za delitev informacij, podatkov, misli, čustev, podob (fotografij, filmčkov). Kar je dobro, kajti še nikoli nismo imeli tako enostavne možnosti za komuniciranje oziroma za delitev naših misli, čustev, znanja, informacij, podob z drugimi – kadarkoli in kjerkoli. S komunikacijo se v globalnem smislu vse bolj povezujemo, sprejemamo drugačnost in ugotavljamo, da smo si ljudje bolj podobni, kot pa različni – imamo enake osnovne potrebe, podobne vsakdanje skrbi in cilje; navkljub kulturnim, jezikovnim in drugim razlikam. Komunikacija na globalni ravni gradi globalno skupnost – Eno človeštvo.

Spletna omrežja kot orodje sovraštva in samovšečnosti

S tem pa, ko smo ljudje z Internetom, računalniki in drugimi napravami ter spletnimi omrežji dobili izjemna orodja za komuniciranje, smo hkrati ustvarili tudi prostor za skorajda neomejeno širjenje sovraštva in samovšečnosti. Ko se ni treba neposredno – v živo – soočiti s sočlovekom, je za marsikoga enostavno širiti sovraštvo do drugih in drugačnih. Spletna omrežja ponujajo tudi anonimnost, kar marsikdo izkoristi, da lahko »iz varnega spletnega zavetja« napada vse in vsakogar.

Z razvojem spletnih omrežij pa se je močno okrepila še ena človeška lastnost – samovšečnost. Všečki so le materializiran izraz samovšečnosti, sebičnosti, napuha. Da bi bili opaženi, »slavni« in »ljubljeni«, smo pripravljeni narediti marsikaj. Ko obiskujemo različne dogodke, mesta, države in čudovite kotičke narave, ves čas lovimo najboljše prizore. In to pogosto na škodo narave in drugih ljudi.

Lovci na podobe in všečke

Pred kratkim smo lahko prebrali, da je »spomladanski pojav množičnega cvetenja zlatega maka na kalifornijsko podeželje privabil na tisoče ljudi, da bi v objektiv ujeli ta fotogeničen naravni pojav« (Dnevnik, 23. 3. 2019). Velikanske množice so privabile objave na Instagramu. »Romarji z Instagrama« so povzročili pravi prometni kaos, v iskanju najboljših posnetkov pa so »potacali« precej cvetočega maka. Lokalne oblasti so bile na koncu prisiljenje začasno zapreti območje.

A to se ne dogaja samo v ZDA, prejšnji vikend je bilo podobno invazijo mogoče videti tudi na Veliki planini nad Kamnikom, ki so jo preplavili številni »instagram oziroma instant ljubitelji« žafranov. Tako je bilo mogoče videti ljudi, ki so ležali, se valjali in tacali po »preprogi« žafranov. Da ne omenjamo pločevine, ki je preplavila občutljivi gorski ekosistem.

Tako se mi zdi edino prav, da ne objavljam več fotografij prelepih kotičkov narave, iz katerih bi bilo lahko razvidno kje in kdaj so posnete. Nočem več »pomagati« pri reklamiranju naravnega okolja. Narava pač ne prenese množic, ki jo občudujejo zgolj za dober posnetek na spletnih družbenih omrežjih in množico všečkov. Žafrani, narcise, planike, hrošči, macesni in ptice ne potrebujejo všečkov – popolni so tudi brez njih.