Mladi strokovnjaki zapuščajo državo. Groza in strah! Nič pa o tem, koliko mladih sploh ne postane strokovnjakov, ker jih pred zaključkom študija ustavijo hudobni profesorji. In koliko se jih ne razvije v strokovnjake, ker po študiju ne dobijo služb? In koliko se jih najde v drugem poslu in postanejo izredno strokovni, a jih vse življenje tepe pomanjkanje tozadevne izobrazbe?

Ko sem študiral, so nam profesorji pripovedovali zgodbice o svojih predhodnikih. Najbrž so svojo nedoslednost, nestrokovnost in brezbrižnost opravičevali s tem, da so bili sami deležni še hujših razmer. Če mu je verjeti, je enemu od njih mentor skuril edini izvod doktorata, pa je vse napisal še enkrat. Marsikaj jim je bilo za verjeti … A kaj to pove o njih: zakaj so se udinjali za asistente tako značajsko ničnim ljudem? Ker so jim bili podobni? Veliko tega, kar so doživeli, so navsezadnje omogočili doživeti tudi svojim študentom … In ko smo opazovali, kako se v enaki duhovni bedi kalijo asistenti, nismo niti za trenutek podvomili v nadaljevanje tega žlahtnega izročila …

Na drugih slovenskih univerzah in fakultetah ni bilo nič boljše. Ni bilo mogoče najti študenta, ki ne bi bil žrtev dotičnega izročila: nezmožnosti jasnega izražanja profesorjev; njihovega neodobravanja pripomb in vprašanj; slabega, pomanjkljivega in nedostopnega učnega gradiva; podvajanja predavanj; zastarelih predavanj (pri nas kot da se po letu 1910 ni več zgodilo nič omembe vrednega); teorije, ki ni imela veze s prakso; predavateljev, ki niso imeli veze s prakso; predavanj, omejenih na njihove vrtičke; predavanj, ki niso imela veze z imenom predmeta; izpitov, ki niso imeli veze z vsebino predavanj; izpitnih vprašanj, ki so obsegala več kot minuto govorjenja v eni povedi; brezvsebinskih pisnih izpitov na obkroževanje; seminarskih nalog, ki so jih profesorji malo pošminkali in prodali kot svoje delo; neprisotnosti na govorilnih urah; predvsem pa nagajanja z nazadnjaškim izborom tem, nesmiselnimi napotki, neuporabnimi nasveti in neskončnimi popravki diplomskih, specialističnih, magistrskih in doktorskih del.

In vse to se, kot poslušam, v enakem obsegu dogaja še danes – četrt stoletja kasneje – in se bo najbrž dlje, kot bodo trajale naftne rezerve … Koliko rodov slovenskih študentov zaradi tega ni in ne bo končalo študija? …

A o tem se ne sprašujemo. Niti vsevedni stric Google tega podatka ne izda. Če ga o tem povprašamo, raje govori o podlih lažnih študentih, ki niso vpisani zaradi študija, ampak zaradi statusa. Govori tudi o malo manj podlih študentih, ki sicer študirajo, a prav tako zaradi statusa zavlačujejo zaključek študija. Le kaj je podlega na tem, da si skuša človek na zakonit način pridobiti možnost opravljanja bedno plačanih prekarnih del, namesto da bi ždel doma in pisal prošnje za službe, ki jih brez delovnih izkušenj ne bo nikoli dobil? …

Ja, v naši državi obstaja tudi velika skupina nepodlih študentov, ki so se prebili čez mučni duhovni poligon do 'častne' podelitve finega toaletnega papirja, pa potem ne dobijo službe … Ali pa jo dobijo na še hujšem poligonu in izstopijo, preden jih zlomi … Ali potem, ko jih zlomi …

Triperesno deteljico neuresničenih strokovnjakov dopolnjujemo kasnejši spreobrnjenci, ki smo šele leta po študiju ugotovili, v čem smo res dobri in kaj bi res radi delali več desetletij po več ur na dan. V osnovni in srednji šoli učitelji na različne načine dodobra spoznajo našo sposobnost pomnjenja nepotrebnih podatkov – in to je bolj ali manj vse, kar počnejo. Naše ostale sposobnosti jih ne zanimajo – z izjemo ubogljivosti. Naša radovednost je poteptana, ustvarjalnost zatrta. Malokoga briga, za kaj smo nadarjeni. Če do česa pokažemo veselje, smo sumljivi tako sošolcem kot učiteljem drugih predmetov.

Kako naj otrok ali najstnik ve, kateri poklic mu je pisan na kožo? Nismo vsi poklicani, kot duhovniki, alpinisti in Napoleoni na zaprtem oddelku … Med vsemi poklici, ki so na voljo, izberemo izobraževanje za tistega, ki se nam v danem trenutku zdi najbolj kul. Če se izkaže, da ni kul, pa to vseeno delamo, smo vse življenje nesrečni. Če kasneje ugotovimo, kaj nam je res kul, pa postanemo begunci na tuji celini … Pri nas je pač izobrazba na prvem mestu – razen če si župan ali minister …

Koliko uresničenih strokovnjakov torej ostane? … Pa še te lahko delimo na tiste, ki pred žlahtnim (st)rokovnjaškim izročilom bežijo v tujino, in tiste, ki so to izročilo ponotranjili in ga dejavno vzdržujejo. Vmes je nekaj čudovitih ljudi, ki so uspeli brez brodoloma obiti vse čeri na svoji karierni poti. Njihovo življenje je polno bojev za sredstva za raziskave in obžalovanja, da študentom, asistentom, mladim raziskovalcem in drugim sodelavcem ne morejo nuditi več …

Takšno je stanje duha med ljudmi, ki so višjo izobrazbo povohali ali pa se vanjo ugreznili … Poligon, v katerega so se izšolali srednješolci, je še bolj neusmiljen … Neizšolani pa so vrženi naravnost v pekel …

Raznorazni uspešneži (ki so med prebijanjem čez poligone za seboj puščali ranjence, trupla in okostnjake v omarah) radi pametujejo o gradnji kariere. Kakšno kariero naj gradi brezuki delavec na minimalcu, ki bo šel v pokoj kot preddelavec na minimalcu? Kakšno kariero naj gradi prekarec, razen da tekmuje z drugimi prekarci, kdo bo do rane smrti zaradi izgorelosti opravljal več povsem različnih del?

Koliko ljudi je, ki imajo prekleto dobre razloge za izvajanje pritiskov na politike … A zanimivo je, da se tega poslužujejo predvsem uresničeni strokovnjaki, karierni uspešneži, krivci za vse našteto, ko se ustrašijo za svoje vrtičke (in trupla, pokopana pod gredicami) – ljudje, ki nekako splavajo tudi, kadar pritiske izvaja množica …

Biti eden od njih ali ne biti strokovnjak – to je tu vprašanje …