Pol življenja sem bil prepričan, da je Franz Kafka povsem zblojen tip. V drugi polovici sem ugotovil, da je zblojeno bolj ali manj vse, razen Franza Kafke …

o

1. ZLOČINSKI OBRAZEC

Hotel sem delati z ljudmi, ki niso tako pametni kot mi, ki se imamo za 'v redu ljudi', pa sem se prijavil na razpis za delo. Prišel sem na razgovor v invalidsko ustanovo in dobil obrazec, ki sem ga moral izpolniti na licu mesta.

»Kdo ima tu koga za bedaka?« sem pomislil. Obrazec je bil poln vprašanj, na katera vsak priseben človek 'odgovori' v prijavi na razpis za delo in priloženem življenjepisu. Skomignil sem z rameni, sprejel vlogo bedaka in po spominu še enkrat nakracal nekaj od tega.

A to je bil samo začetek. Naletel sem na vprašanja, na katera noben priseben človek delodajalcu ne odgovori – ne v prijavi, ne v življenjepisu, ne v živo: »Kakšen je vaš zakonski stan?« »Koliko otrok imate, kakšnega spola in koliko so stari?« »Koliko zemlje imate v lasti?«

Ker je postalo napeto, je čas za medzgodbo … Kako človek pride od prijave na razpis za prosto delovno mesto do razgovora? Malo pomaga, če izpolnjuješ razpisne pogoje, zelo pa, če poznaš koga, ki pozna koga …

Jaz sem imel oboje. Na žalost. Če bi imel le razpisne pogoje, bi vzel tisti papir, odkorakal in ga odnesel naravnost na Inšpektorat za delo. Žal mi je, da tega vseeno nisem naredil. Poniževanja namreč ni bilo konec.

Imel sem razgovor z osebo za kadrovanje – v redu razgovor s smiselnimi vprašanji. Bi pa bilo za oba bolj smiselno, če bi mi takoj povedala, da se brez napisanih odgovorov na tista zločinska vprašanja nima smisla pogovarjati …

Pričakoval sem zavrnilno pismo. A ne pozabimo, da je v ozadju zgodbe vodilna oseba, ki jo zanimajo odgovori na tista vprašanja. To ni kar en tak navaden človek … Kdo se je sposoben domisliti takšnih vprašanj? Kdo ima jajca bodočim podrejenim že pred prvim stikom na tak način sporočiti, kakšen šef (vladar) jih čaka – in preveriti, ali so se pripravljeni ukloniti ali so uporniki, ki jih ni dobro spustiti v svoj peskovnik? …

Prejel sem vabilo na razgovor s to osebo. Seveda me je pustila čakati. Nato je od nekod prihitela in šla sva v njeno pisarno. Prelagala je stvari sem in tja, kot da sem trgovski potnik, ki je prišel na lastno pobudo in ga je pač sprejela, čeprav ima dela vrh glave. Postavila mi je tri ali štiri nepomembna vprašanja, na katera sem odgovoril v prijavi in v predhodnem razgovoru, se mi zahvalila in se poslovila.

… In zato sem se še enkrat pripeljal na konec sveta (ustanove za ljudi, ki veljajo za manj pametne kot mi, so praviloma na koncu sveta, kjer ne motijo 'pametnih') – da me je tamkajšnje veličanstvo videlo in si me zapomnilo, nič drugega …

Ko sem prebral prvega od tistih vprašanj, sem vedel, da nimam možnosti, da bi dobil to službo. Iskreno – tudi upal sem, da nimam možnosti, kajti jasno mi je bilo, kam bi to vodilo – tja, kamor vodi tudi brez mene … A da bom kljub temu deležen zafrkavanja osebe, katere glavna skrb bi morala biti dobrobit invalidov – zafrkavanja samo zato, ker ima s tem veselje – si pa nisem mislil.

Tako ravna vodilna oseba ustanove, kjer ljudje delajo z ljudmi – osebno, zahtevno, težaško, 24 ur na dan, 7 dni v tednu … Uspešna vodilna oseba, ki soustvarja zakonodajo, nastopa na strokovnih srečanjih in 'širi proizvodnjo', torej veča svoj peskovnik … Uboga zrnca peska! …

o

2. NEW AGE OBRAZEC

Drugi razgovor na drugi takšni ustanovi (a kot bi bila izpostava prve) je na srečo potekal v enem kosu, a je bil zato ta bolj mučen. Osebi, ki sta me izpraševali, sta mi ves čas dajali občutek, da sem povedal premalo. Nekaj sta me vprašali, jaz sem odgovoril, nato pa je nastopila mučna tišina. Dvakrat sta me celo vzpodbudili: »Še kaj povejte!« Ni ju zanimalo, kako z invalidi vzpostavim odnos, ampak zelo podrobno, kaj delam z njimi. Upam, da se motim, a prešinilo me je, da bolj iščeta človeka, ki zna klepetati o svojem delu (in o delu drugih?), kot da bi se skušali prepričati, da zna ta človek delati z ljudmi s posebnimi izzivi. Glavno je, da sta onidve navdušeni. Ali se bo nov delavec ujel z ljudmi, zaradi katerih imata službo in položaj, pa je bržčas drugotnega pomena …

Iz zanesljivih virov sem že pred razgovorom izvedel, da je v tej ustanovi nezaželeno, da bi se zaposleni neinvalidi in (prav tako zaposleni) varovanci družili tudi v zasebnem času. Le kaj sem torej pričakoval od vodstvenih delavcev? …

In le kaj sem pričakoval od sebe? Tako ali tako bi že v prvem tednu prišel v težave, ker bi s prijateljem nadaljeval prijateljski odnos. Jebeš službo, v kateri se moraš do prijatelja vesti kot do predmeta! …

Vodjam te čudne ustanove v prid moram reči, da so me na razgovor dobro pripravili. Tudi v njihovem primeru se namreč nisem izognil obrazcu z vprašanji; prejel sem ga po spletni pošti z vabilom na razgovor (dokazno gradivo torej imam). Vprašanja sicer niso bila tako zelo na oni strani zakona kot v prvi zgodbi, je pa bilo vmes eno, ki ga noben delodajalec ne bi smel nikoli zahtevati od nobenega delavca: »Vrednote, ki so vam najpomembnejše?« Prostora je za tri. Lahko bi odgovoril: »(1.) Ločenost zasebnega in službenega življenja; (2.) spoštovanje zasebnosti glede osebnih, verskih in političnih pogledov na svet ter (3.) pravilna raba slovničnih pravil v poslovni komunikaciji.« Kdo ve, zakaj sem raje pustil prazno? Najbrž imam oprane možgane, da je treba biti v uradnem občevanju vljuden, čeprav je druga stran nesramna …

Tudi: »Zakaj bi želeli delati pri nas?« je vprašanje, ki bi si zaslužilo iskrene štiri odgovore: »(1.) Da dobim plačo; (2.) da si ne rabim sam plačevati zavarovanja; (3.) da bom imel pokojnino in (4.) ker rad delam z ljudmi z motnjami v duševnem razvoju.« Ker so prvi trije samoumevni, večih razlogov pa nimam, sem napisal samo četrtega.

Morda menijo, da je njihova ustanova takšna znamka kot Adidas ali Paramount – da ljudje od malega sanjajo, da bi lahko delali zanje. A ljudem je zanjo ravno toliko mar, kot za dansko čevljarnico ali filmski studio v Latviji. Pač, navadna ustanova je – takšna, v katero greš delat, ker so dali ven razpis, da iščejo delavca, ti pa ravno iščeš službo in izpolnjuješ pogoje. Bolj kot ustvarjalnim oddelkom Adidasa in Paramounta je podobna bangladeški tekstilni tovarni, kjer brezpravni delavci zanju barvajo in šivajo oblačila …

Zanimali so jih tudi: »Hobiji, s katerimi bi doprinesli k boljšim rezultatom ustanove? Na kakšen način?« Hm, lahko bi poskrbel za: »Funkcionalno opismenjevanje vodilnih delavcev,« na način: »Da bi razložil, zakaj je vaš obrazec za nadlegovanje bodočih sodelavcev neustrezen.«

Na vprašanje: »Kaj bi bil vaš prispevek v timu?« so pričakovali 4 odgovore. Kaj bi bil moj prispevek: (1.) sodelavcem, ki jih ne poznam; (2.) ljudem s posebnimi izzivi, zanimanji in nadarjenostmi, o katerih ne vem ničesar; (3.) med opravljanjem dela, o katerem se v razpisu za delovno mesto niso ravno razpisali (lahko bi jih podrezal, češ: »Povejte še kaj!«); (4.) v neznanih prostorih, z neznanim naborom pripomočkov, neznanim številom sodelavcev in udeležencev, neznanim trajanjem in neznanimi denarnimi sredstvi? …

»Bi nam želeli še kaj sporočiti?« »Če bi želel, bi to že naredil ob prijavi. In kaj pričakujete, da bi vam želel sporočiti? In zakaj? Grem raje s kakšnim invalidom na pijačo!« …

o

3. MI PODPIRAMO PROSTOČASNE DEJAVNOSTI ZAPOSLENIH

Na tretjem razgovoru na tretji ustanovi za lajšanje in lepšanje življenja ljudem s posebnimi izzivi sem izrazil željo (željo, ne zahtevo) po urniku, ki bi mi od treh treningov na teden omogočil v povprečju obiskati vsaj dva. Šlo je za delo v bivalni enoti – troizmensko, podnevi in ponoči, na petek in svetek – res hvaležno, ampak telesno in duševno naporno delo za plačo, ki omogoča le, da se prebiješ skozi mesec, ne da bi si moral trgati od ust.

Prejel sem zavrnilno pismo, čeprav so na razgovoru povedali: »Mi zelo podpiramo, da se naši zaposleni v prostem času udeležujejo drugih dejavnosti.« Kot so mi pojasnili kasneje, je usklajevanje urnikov za peščico ljudi menda preveč zahtevno delo, da bi si lahko vsak zaposleni nekaj izmišljeval. Le kakšna podpora je to, ki preprečuje, kar naj bi podpirala? …

Jih je pa takoj doletela kazen. Na razgovorih so izbrali štiri ljudi, ki niso težili s čudnimi željami po zasebnem življenju, in jih povabili na preizkušnjo. Dva se nista pojavila, tretji je sredi preizkušnje pobegnil, četrti pa se ni obnesel. Razpis so ponovili.

No, moje podatke imajo. Če bodo silno obupani, jaz pa vsaj malo tudi, se jih bom mogoče usmilil – kadar ne bom ravno na treningu.

o

4. DRUŽABNA IGRA

Pred leti sem imel bližnja srečanja tretje vrste z vodilno usebo še ene ustanove za izločanje invalidov iz družbe. Takrat sem razvijal namizne družabne igre. Prijateljici, ki je tam delala, sem dal škatlo z njimi, da jih je preizkušala z varovanci in mi o tem poročala. Poročala mi je tudi o družabni igri, imenovani »Nasilje na delovnem mestu«, ki se jo je vodilna oseba domiselno, vztrajno in samoumevno igrala z vsemi zaposlenimi.

Nasilje na delovnem mestu lahko ubija. Prijateljica je nekega dne umrla v prometni nesreči na ravni cesti na poti v službo …

Moja škatla je pristala pri vodilni osebi. Ko sem jo hotel nazaj, je svojo družabno igro razširila name. Očitno ni prenesla konkurence, sploh ker so bile zaposlenim in varovancem moje igre bolj všeč od njenega »Nasilja« … Sicer nisem umrl v (nazadnje uspešnem) boju za osvoboditev svojih iger, me je pa večkrat popadlo, da bi ubijal …

o

Vse te zgodbe imajo skupno točko: vodstva štirih invalidskih ustanov se iz petnih žil trudijo, da njihovi varovanci ne bi imeli zadovoljnih skrbnikov. Ne privoščijo jim …

Jaz sem srečno ušel iz teh zgodb. Zamislite si pustolovščine ljudi s posebnimi izzivi, ki v njih prebijejo velik del svojih življenj! … Če bi jih znali popisati, bi se še Kafki zdele zblojene …