Ko skozi leta spremljaš vso to "silno" komunikacijo skozi elektronske medije, ne moreš mimo preproste ugotovitve, da se vso ljudsko umsko, intelektualno, čustveno in "humorno" dno v pretežni večini konča z dvema modnima črkama: »Lp«.

  Tu nekje se sliši tudi tista s figo v žepu: »Oglasi se kaj!«

  Po vzoru takšne mentalne siromaščine je med nepregledno množico podobnih tudi: »Čas je denar.« V isti sapi namreč čuješ: »Joj! – nimam časa,« ki mu v glavnem  sledi še kakšen trapast, v največ primerih lažniv izgovor.

  »Češ – saj razumeš – jutri moram to in ono.«

  In pojutrijšnjem bo isto.

  In potpojutrijšnjem tudi.

  Zelo zelo težko – če sploh! – lahko rečemo za človeka, ki "nikoli" nima časa, da je kdajkoli ali da bo kdajkoli doživel vsaj kanček ugodja živeti, čemur navadno pravijo sreča.

  Tako je to z lažnivostjo in slepomišenjem tako do sebe kot do vseh naokoli na osebni ravni.

  In šire, najšire? 

  Vseh pet stalnih članic varnostnega sveta Združenih narodov je hkrati tudi največja združba pralnic denarja, koruptivnosti ter preprodajalcev orožja, mamil in človeških organov.

  Ja, združba, zločinska združba, ki ima za nameček še vse ugodnosti iz naslova pravice veta.

  In kako ljudstvo zdušno prikimava "odgovornim" teh zločinskih združb.

  In kako silno ponosen je šele očka, če njegov sinko slučajno dela za katero teh združb. Kar poglejte ga v lokalni trgovini, kako povzdiguje nos in opreza pri kupcih iz soseščine, ali se nemara kdo še ne zaveda, kakšno pomembno in dobro plačano službo opravlja njegov sinko.

 Govno! Kup govna – tako "odgovorni" teh združb, tako brižni očka kot njegov sinko. 

  In kako do solz ganjena je tudi mamica, ko na televiziji vidi svojega petletnika, ki reklamira televizor, avto, prestižno zapestno uro, trgovsko verigo, celo gotovinski kredit in česa vsega ne.

  Govno! Kup govna – tako mamica, tako snovalci in naročniki takšnih oglasov, tako "odgovorni" v medijih, ki sploh dovolijo objave teh oglasov in ne pomislijo niti na to, da je vsaka zloraba otrok pedofilija. 

  In še en dokaz več o govnarskih psihologih, ki ne črhnejo niti besedice zoper to sprijeno, množično pojavnost.   

  In kakšno silno tekmovanje poteka med babicama, ki si ob praznovanju rojstnega dne triletnega vnuka prizadevata, katera bo spekla večjo in bolj načičkano torto. Ne zavedata pa se, da s tem tekmovanjem dobesedno pahneta lastnega vnuka v brezno bolanega potrošništva. Pri čemer sploh ne gre za triletnega vnuka, gre za nečimrno tekmovalnost in pričakovanje, koliko praznovalcev bo bolj pohvalilo okus, velikost in okraske ene ali druge babice.

  Vendar! – ali sta babici sploh pomislili, da bi bilo na ta dan neznansko dragoceneje skupaj s triletnim vnukom zasaditi kakšno rastlinico, kak drevešček, mu pojasniti kaj o samooskrbi, ekologiji ...?

  Nak, nista pomislili! Pri čemer se sploh ne zavedata, da bi se dete čez čas ob pogledu na zasajeno in rastoče spominjalo tega dogodka, torte zanesljivo ne.

  Ne! – babici nista niti pomislili na kaj takega. To spoznanje ju ni obliznilo niti za zadnji oblizek torte s krožnika.

  Ker je torta pomembnejša – vendar le in samo njima.      

  Za kozlat.

  Kako drugače bi lahko bilo v bodočnosti z vnukom?

  Dejansko! – le kako bi lahko bilo drugače z vnukom kot za kozlat?

  Sicer bi ne bil odveč premislek, kdo neki se je domislil godovnika in rojstnega dne. Prvega so se  – jasno! – domislili "dobri" ljudje v črnem, da bi poleg  zapovedanih verskih praznikov na ta dan zažvenketalo v pušici še kaj dodatnega. Rojstni dan pa so po istem vzoru domislili trgovci. In to šele spočetka 19. stoletja. Enim in drugim je namreč zelo pomembna – morš mislit! – "pozornost bližnjih in nekakšna osebna veljava slavljenca" na ta dan.

  Da le kaj zacinglja.

  In tudi zacinglja.

  Nemalokrat tudi v obliki kredita za poplačilo te "pozornosti in osebne veljave".       

  In da se navedeno v slednjih odlomkih prime vsaj nekoga, ponovimo še enkrat: »Tako ti je to – bližnjik, sosed, državljan, zemljan.«

  Si kdaj pomislil na to?

  Nak, nisi!