»Otroci so naivni. Kaj pa mislijo, da lahko naredijo?« »Raje bi šli v šolo, namesto da zapravljajo čas!« »Imajo pa vsi pametne telefone – tem pa se ne bi odpovedali …«

Zdaj pa jaz vprašam: »Kaj pa lahko otroci naredijo drugega, kot da gredo na ulice?« »A v šoli pa ne bi zapravljali časa?« »In kakšen prispevek k zmanjšanju podnebnih sprememb in propadanja narave bi bil, če bi se odpovedali telefonom?«

Kdo je naiven: starci, ki mislijo, da se nima smisla boriti za znosno prihodnost, ali otroci, ki so ugotovili, da je tale neračunalniška igrica dosti bolj napeta od računalniških? Starci so se vedno obregali ob mlade, kako jih nič ne zanima; zdaj ko jih končno nekaj zanima, pa jim spet ni prav …

So starci res tako neumni, da mislijo, da bo njihov način življenja trajal v nedogled? So tako hudobni, da jim je vseeno? Ali so tako obupani, da ne verjamejo več, da lahko na tem svetu kakršnokoli dobro na katerikoli fronti še kdaj premaga zlo? …

Odjebite, starci! Kakorkoli obrneš, je treba mladim dati prav! Morda so naivni. Morda je njihov trud obsojen na propad. Morda bi bilo bolje, da se urijo v življenju brez pametnega telefona v svetu brez pameti … Ampak oni bodo dočakali svet, ki ga niso ustvarili. Oni bodo plačali vseživljenjsko udobje vas – starcev pametnjakovičev …

Oni bodo živeli v svetu suš, poplav, požarov in pozeb. Na življenje in smrt se bodo vojskovali za vodo in zadnje kaplje nafte (ki je čez 44 let ne bo več). Rib ne bodo jedli, ker jih ne bo več. Jedli bodo travo in crkovali od lakote, če se bo pridelek posušil ali zgnil, na velike razdalje pa 'se ga ne bo splačalo' pripeljati …

Oni bodo – če verjamete ali ne, starci – dočakali konec kapitalizma: svetovno ustavitev in nato upad proizvodnje, gospodarske rasti, globalizacije, potrošnje, zaupanja v denar … Ob svojih smrtnih posteljah zelo verjetno ne bodo imeli pametnih telefonov ali česa podobnega, ker bo internet ravno tako prisoten in zanesljiv, kot je bila v 19. stoletju elektrika. Tudi elektrika bo na tej ravni. Če bodo elektrarnarji lačni, bodo šli nabirat želod; če jih bo strah za družino, bodo raje doma; plač tako ne bo ali bodo neuporabne …

Šole teh otrok so slabe in bodo še slabše. Njihova izobrazba bo nepotrebna in njihovo znanje neuporabno. Njihova obzorja se bodo ves čas krčila. Okoli njih se bodo kot temne sence vzpenjali verski in ideološki skrajneži, ki bodo vsi po vrsti rohneli: »Če nisi z nami, si proti nam!« Prisiljeni bodo izbrati med njimi ali se boriti proti vsem …

Zdaj je vse podrejeno gospodarstvu: »Lahko plačam, kar moram, in kupim, kar potrebujem?« V njihovem svetu bo vse podrejeno preživetju: » Lahko dobim, kar rabim, in poskrbim, da ostane pri meni?« …

Nič kaj lep svet jih ne čaka, če bodo samo čakali nanj … Lahko pa rečemo, da smo jih dobro pripravili. Prvoosebne računalniške streljačine so marsikomu edini trening za pravo stvar, ko bo napočil boj vseh proti vsem za karkoli uporabnega … Internet jim daje predstave o svetu, da bodo lahko svoje otroke pravilno učili, kako raznolik, velik in omejen je … Družabna omrežja jih učijo, da je vedno kje še kdo, ki deli njihov odnos do sveta, ki se ga splača poiskati in z njim sodelovati … Postapokaliptični filmi, stripi in knjige, ki so nas zabavali, pa njih učijo o svetu, v katerem bodo živeli … Karkoli od tega je zanje boljša šola od šole …

Če bo kdo glede podnebnih sprememb in propadanja narave kaj naredil, so to ti otroci z ulic. Mi smo preveč pokvarjeni in obupani; upamo, da se ne da nič narediti, ker se bojimo slabe vesti, da nismo nič naredili …

Morda se res ne da … A nekega dne bodo ti otroci z brzostrelkami stražili dostop do trdnjave okoli vodnega izvira ali jo naskakovali, da bi napojili svoje otroke. Če bodo takrat imeli mirno vest, da so od 15. 3. 2019 naredili vse, da jim ne bi bilo treba živeti v Mad Maxu, bo to več kot odtehtalo petkovo delanje selfijev na mestnih ulicah …