{facebook http://za-misli.si/images/mgerdej.jpg}

V tem prispevku obravnavam dve trditvi, ki se sedaj širita po slovenskem prostoru in obravnavata dva povsem neprava pogleda na etiko, po drugi strani pa mnenje, da naj bi bil človek po naravi dober. Nekateri strokovnjaki dandanes razlagajo, da krščanstvo nima (?) etike in da je etika zgolj in samo grška in/ali rimska in da druge etike ni, druga stvar pa je ta, da človek ni hudodelec, saj če bi bil, bi se do dandanes že vsi pobili.[1]

1.      Jezusova etika

Kar zadeva etiko, je res, da jo imajo Grki in Rimljani, a moram reči, da se pri tem človeštvo na žalost bolj ali manj oddaljuje od etike, kljub temu, da imamo tudi v Sloveniji mnogo in premnogo etičnih kodeksov, ki se jih pa nihče ne drži.[2] Stari Grki so trdili:[3] če bi svet vodili dobri ljudje, bi bil svet dandanes drugačen.[4]

A vsak človek se mora povsem sam prebiti na ta etični Parnas, saj mu ni dan ne v srce in ne v pamet, ko prihaja na svet kot tabula rasa (nepopisan list). Vsak se mora etike sam naučit in jo osvojit, a pri tem je višina, do katere se dokopljejo ljudje seveda povsem različna.[5] Menim, da veliko ljudi svoje etike ne najde in nimajo svoje življenjske zgodbe. Po drugi strani pa je res, da nas ne šola in ne družba ne vzgajata v to, da bi etiko in moralko resnično spoznavali, spoznali, se je učili in jo vedno bolj osvajali in živeli po etičnih načelih. Žal za to nimamo nobene šole.[6]

Etičnost in moralnost, ki sta temelja vsakega človekovega življenja, pa lahko iščemo v delovanju mnogih ljudi v povsem različnih narodih. Mnogi ljudje dosežejo visoko etično kakovost, tako da so lahko sodniki policiji, sodišču in ostalim državnim službam.

Če že nekateri Judov ne morejo imeti za etične, pa o tem ne moremo govoriti o Jezusu Kristusu, ki je etiko postavil na pravo mesto. Tega niso storili ne Grki in ne Rimljani, pa tudi Evropa, ki se ima za naslednico grške in rimske etike in morale, ne. Ali so vse te vojne, ki so bile v Evropi vsaj od Napoleona naprej, kaj etičnega in moralnega? Gotovo, da ne. Prej obratno: so dokaz, da je človek hudoben. Po drugi strani pa je žalostno to, da se etike ne drži nihče v vsakdanjem življenju, čeprav imajo izpisane in zapisane etične kodekse. Čemu si torej zapisujejo etične kodekse, če se jih ne držijo?

Še najmanj se držijo Jezusove etike, ker je povsem drugačna od človeške. Kako je Jezus že rekel: Zato sem rojen in zato sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico. Kaj je torej to? Je to kaj neetičnega? Pričevati za resnico – ali to ni etično? Mislim, da je to nad vso grško, rimsko  in evropsko etiko.

Čeprav je bila Evropa zelo dolgo pod vplivom grške in rimske etike in je na podlagi tega delala svojo kulturo, to ne pomeni drugega kot da je gradila etiko in moralo na človeškem, na tem, kar naš razum spozna in jo opredeljuje. In v to ni vpletala religioznosti iz mnogih razlogov. A kaj je ostalo dandanes od te evropsko grško rimske etike? Ne bom rekel samo ubijanje, tako duhovno kot telesno, da ne govorim o pošiljanju zločincev v Ameriko, kjer so »ustanovili« in počeli demokracijo. No, saj od tudi religiozne etike ni ostalo nič drugega, če gledamo nasilno krščevanje in vsiljevanje vere in podobno, ne le v Evropi (in Sloveniji, kjer so jo nasilno vcepljali in prekrščevali, pa na Hrvaškem, kjer so že pred prvo sv. vojno nasilno krščevali Srbe; o tem, kako so to počeli, ne bom govoril), tudi po svetu. A tu govorim o človeškem vidiku: ker je človek hudoben, je vso etiko spravil v hudobijo. Povejte primer, da ne?!

Zato Dalaj Lama zelo lepo in dobro pravi: »Vsaka oseba, ki gre v nasilje, ni več budist in ne musliman. Muslimanski nauk pravi, da ko ste del prelivanja krvi, niste več del muslimanske vere. Vse velike vere nosijo isto zapoved – zapoved ljubezni, spreobrnjenja, odpuščanja, tolerance in lastne discipline«. Vprašujem: koga ste že videli kaj takega govoriti na »krščanskem« Zahodu? In vprašujem še nekaj: v vseh teh sodobnih vojnah, sovraštvih, pobitju ljudi v njujorških stolpnicah, v Siriji in na Bližnjem vzhodu, o mučenjih, pošiljanju ljudi po svetu, a še zmorete govoriti, da je človek zgodovinsko dober? Jaz gotovo ne.

Pričevanje za resnico je pa nad vsemi etikami in moralkami pa pravom tega sveta. Na podlagi česa so sodili nacistom? Na podlagi nemškega prava? Gotovo ne, saj bi morali nacistom čestitati in jim dati nagrade, da so pobijali ljudi.[7] Na podlagi ameriškega prava ali katere koli druge države? Tudi ne. Sodili so jim na podlagi mednarodnega in naravnega prava. Kaj pa je mednarodno ali naravno pravo? Je to zgrajeno samo na podlagi grške etike ali rimskega prava? Gotovo, da in tudi gotovo, da ne. Je zgrajeno nad vsem tem: je zgrajeno na pričevanju za resnico!

In kdo je bil rojen na svet, da pričuje za resnico? Odgovor si dajte sami. Resnica se je razodevala skozi zgodovino. Ne glede na to, da je bila skoraj vedno zamolčana in potlačena in so jo države prepovedovale, je človek vedno prihajal do nje. Kristus pa se je prav rodil za to, da jo »uzakoni«, če po človeško govorim. A so to etiko zavrgli, vse od velikih duhovnikov v Jebuseju (Izraelu) naprej. Na žalost so tudi kristjani to zavračanje pričevanja za resnico vsa stoletja oboževali in ga »kultivirali« celo z neresnicami.

Tako, sedaj pa roko na srce in še bolj na pamet, da ne bomo govorili in razširjali nesmislov o tem, da Jezus nima etike, ko je vendar podlaga za vso človeško etiko in moralo, ki se imenuje grška in rimska, če evropsko izpustim, ker naj bi bila zgrajena na grški in rimski. Drugo je pa seveda to, kaj so iz tega naredili ljudje (kristjani in katoliki), ki so, namesto, da bi držali z Jezusom in bili njegove priče, so raje nadaljevali z lažmi Židov in Judov in to vse do dandanes. In kakor zgleda, se bo to nadaljevalo. V tem judovstvu pa resnično ni nobene etike. A za to ni Jezus kriv, ampak tisti, ki nadaljujejo judovsko neetično kulturo.

Vse, kar dela človeštvo na poti do dobrega, je zgolj pričevanje za resnico in nič drugega. Tudi grška ali rimska etika sta to, čeprav morda samo na človeški stopnji razvoja. Pravo dimenzijo, ki jo ima etika in morala, pa je najti samo v smeri božjega, kjer je oboje utemeljeno in smiselno.

2.     O človekovi hudobnosti

V citiranem odlomku iz videa na spletni strani Za-misli.si[8] pod naslovom Religija in jezik nasilja dr. Tine Hribar trdi, da je človek po naravi dober, ker da to govorijo zgodovinske izkušnje, kajti če ne bi bil dober bi se že vsi pobili med seboj. Tako pravi Hribar. A po drugi strani Jebusejska biblija[9] trdi, da je Bog odšel z Zemlje zato, ker je človek hudoben, a človeka Bog ni uničil zgolj zaradi nekaj dobrih posameznikov v človeštvu, ker so bili pravični in so Boga spoštovali. Kaj je torej res: ali je človek dober ali hudoben?

Menim, da je takšna trditev, ki jo razširja T. Hribar, iz trte izvita ali pa zelo nepremišljena, kajti tako preprosto in ne enostavno pa to ni. Končno je tudi Jezus Kristus zato spet prišel na svet, da spremeni hudobno ravnanje človeka, a nam ljudem vse do dandanes na žalost ni uspelo, da ne bi bili hudobni in da ne bi stoodstotno živeli po tem, kar je učil.

Jezus je pa učil dvoje: da ljubimo Boga z vso dušo, z vsem srcem in mišljenjem in da ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Pa to človek dela? Če se ozrete v zgodovino in tudi v sedanjost, ki je prej krvava kot pa dobra, nihče ne more trditi, da je človek dober.

Že v Jebusejski bibliji[10] so Židje zapisali, da je v začetku človek hodil z Bogom, potem pa je hotel Bog človeka uničiti, kajti človek je postajal vedno bolj hudoben.[11] To se v tej bibliji še večkrat ponovi, končno pa je bil Bog odšel z zemlje, ker je človek ostal hudoben. Da ni uničil človeštva, ki ga je naredil, je verjetno vzrok v božjem usmiljenju,ker je med hudobnimi tudi kaj dobrih ljudi. So bili zaslužni nekateri ljudje kot na primer Noe, ki je bil pravičen in bogaboječ in zato Bog ni uničil človeštva.

Druga trditev, ki jo Hribar imenuje, je v tem, da če bi bil človek hudoben, bi se že pobil med seboj, a ta trditev je tudi jalova. Kdaj pa je hudobnež že ubil hudobneža? No, no, ga je že, ker mu je bil na poti pri njegovih zločinskih dejanjih, a v bistvu gre za hudobijo in nasilje nad pravičnimi in dobrimi ljudmi. Zaradi tega hudoben človek ubija!

Naštel vam bom samo nekaj primerov iz naše okolice v čem vidim hudobnost:

·        ubitje Krambergerja;

·        zaprtje Andreja Šiška;

·        onemogočanje Magajne, češ da je imel v računalniku pornografijo (ha, koliko poslancev in vladnih ljudi ima to v svojih računalnikih, pa se jim nič ne zgodi!);

·        maltretiranje policije na cesti nad nosečo žensko in otroki na cesti, prav tako nad državljani, kjer je vsak državljan prvovrstni kriminalec;

·        kraja Trubarjevega citata »stati ino obstati« in si prisvojiti ga za svojega, pa o tem ničesar povedati javnosti, da je citat ukraden[12]. Potem se pa zgražati nad Trubarjem, da itak ni imel prav, biti pa tiho o tem, da je prinesel Slovencem pismenost;

·        izneverba posameznikov, ki bi morali skrbeti za etiko in moralko in nadaljevati teologijo kot iskanje smislov in Boga, in osmišljevati družbo k dobremu, pa postanejo amoralni in gledajo zgolj in samo na/za svoje koristi ter se celo distancirajo od svetniških ljudi kot sta na primer Trstenjak in modrec Janžekovič;

·        v prejšnjem stoletju domobranstvo in sodelovanje s klavci slovenskega naroda;

·        sedanja država z vlado, ki dela za tolpo[13];

·        vojska (!) in vladne službe (vurs, durs, sodišča), ki niso v službi človeka, ampak zgolj elit in tolpe;

·        država, ki je registrirana kot podjetje, in tako naprej, živi pa od žuljev dobrih ljudi…

·        da ne govorim o drugih večjih zločinih nad človekom, ki jih tu le posamezno omenjam: od Gandhija, Martina Lutra, brata Rogerja v Taizeju, don Pierina in tako dalje.

To je samo nekaj primerov človeške hudobije, ki je v Sloveniji še posebno velika, ker vodijo politiko protireformatorji (seveda na povelje vitezov od zunaj, da bo jasno) že nekaj stoletij.

Ali ni to šolski primer, da je človek hudoben, spoštovani gospod tovariš Hribar? Kaj vi to imenujete? Menda ja ne gre za kakšne vrline, da naj bi bil človek po naravi in zgodovinsko dober (???).♦