V tem kaotičnem obdobju človeške zgodovine se zdi naša prihodnost precej temačna. Podnebne spremembe in onesnaženje okolja; revščina, ki tare skorajda sleherni kotiček sveta; velika ekonomska in politična sebičnost držav, še posebej najbogatejših, ki kopičijo bogastvo na račun revnih; migrantska kriza in vse bolj verjetna nova globalna finančna in ekonomska kriza – le kako ob vsem tem še ostati optimist? Pa vendar se danes počasi rojeva drugačen svet, osrednjo vlogo pri tem pa ima vse večje razumevanje in sprejemanje ideje enosti človeštva.

Enost človeštva 

Eno človeštvo, enost človeštva, velika človeška družina – vseeno kateri izraz uporabimo, bistveno je, da razumemo pomen naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Velik korak v to smer so doslej naredila okoljevarstvena gibanja, ki so človeštvo povezala v skrbi za naše skupno okolje. S podpisom Pariškega podnebnega sporazuma smo se leta 2015 tudi konkretno zavezali, da bomo kot človeštvo poskrbeli za naše skupno podnebje. 

Vendar ne gre samo za okolje, enost človeštva je predvsem stvar našega odnosa do drugih ljudi. Če na prvo mesto postavljamo svojo narodnost, vero, prepričanje, tradicijo in drugim zanikamo enako pravico do tega ali se obnašamo do njih prezirljivo in vzvišeno, potem ustvarjamo ločenost, sovraštvo in neenakost (družbeno in ekonomsko). Če pa v drugih vidimo sebi enake – ne glede na narodnost, vero, prepričanje, tradicijo itd. – potem ustvarjamo in izražamo enost, enakost, solidarnost in ljubezen. 

Saj smo še naprej lahko Slovenci, Hrvatje, Srbi, Avstrijci, Italijani, Nemci, Angleži, Sirci, Iranci, Sudanci; kristjani, muslimani, budisti, ateisti; levičarji, desničarji, sredinci, demokrati, republikanci in tako naprej – a najprej smo ljudje, ki živimo na skupnem planetu in imamo enako dostojanstvo ter enake pravice do življenja, svobode, dobrin, blaginje, sreče, radosti, osebnega razvoja itd. 

Pred kratkim se je napredna ameriška (nedavno izvoljena) kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez o enosti človeštva izrazila na izjemen način: »Resnična ljubezen je radikalna, ker od nas zahteva, da sebe vidimo v vseh ljudeh. Drugače ni ljubezen. Ljubezen je revolucionarna, ker terja od nas, da VSE ljudi obravnavamo kakor sami sebe – ne zato, ker smo dobrodelni, ampak ker smo eno. To je radikalen zaključek ljubezni.« 

Če vidimo v drugih sebe, jih tudi obravnavamo kot sebi enake, ne glede na razlike, ki so zgolj zunanje (videz) in družbene (jezik, tradicija, kultura, vera, narodnost, prepričanje). Na zunaj smo res različni, notranje pa smo eno, enotni, enaki. Povezani smo tako v genetskem smislu kot tudi na čustveni in razumski ravni, prava enost človeštva pa »domuje« na duhovni ravni. Od tu namreč izvira resnična ljubezen. 

Medsebojna delitev dobrin – praktični izraz ljubezni in enosti človeštva 

Enost človeštva, ki je izraz ljubezni, se v vsakdanjem življenju izraža na različnih ravneh. Na osebni ravni se izraža kot ljubezen do svojih bližnjih in do nekaterih drugih ljudi (v obliki sočutja, pomoči, dobrodelnosti), na politični ravni kot sodelovanje navkljub različni strankarski pripadnosti, na ekonomski ravni pa kot medsebojna delitev dobrin; ki se danes izraža zgolj v izjemno omejenem obsegu. 

»'Na svojega brata glejte kot na sebe,' pravi Maitreja. Ustvarite mednarodni sklad, iz katerega bodo lahko jemali vsi. Njegov nauk se glasi: le tako, z medsebojno delitvijo dobrin, je mogoče obnoviti svet. Le z medsebojno delitvijo, bo zatrjeval, bodo ljudje našli srečo, ki jo iščejo. Le medsebojna delitev bo prinesla pravičnost in mir.« (Enost človeštva; Mojster –, prek Benjamina Crema, 15. junij 2008) 

Enost človeštva moramo manifestirati na praktični ravni oziroma v vsakdanjem življenju. Ne moremo govoriti o enosti človeštva in ljubezni ter hkrati dopuščati skrajno revščino in celo lakoto, ki povzroča tako strašno trpljenje stotinam milijonov naših bratov in sester po svetu. Resda skušamo njihovo trpljenje olajšati z dobrodelnostjo. A dobrodelnost ni rešitev, ni resnični izraz ljubezni. 

Dobrodelnost samo začasno olajša probleme, pogosto je sebična in služi lajšanju slabe vesti, včasih pa je celo del problema, saj pomaga ohranjati nepravičen družbeno-ekonomski sistem. Ljubezen je vse-obsegajoča in vse-vključujoča (univerzalna), ali pa to ni. O resnični ljubezni bomo govorili šele, ko bomo slehernemu Zemljanu omogočili trajen in dostojanstven dostop do dobrin, ki jih omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje). To pa je mogoče samo z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni. 

Medsebojna delitev dobrin je načelo, ki izhaja iz resnične ljubezni in razumevanja enosti človeštva. V praksi se izraža kot pristno sodelovanje in ekonomija delitve (kar je nasprotje tekmovalnosti in sebičnosti; kar je nasprotje komercializacije in gospodarske rasti, ki prevladujeta v današnjem svetu). Ko bomo delili dobrine – na lokalni, državni in na globalni ravni – v korist vseh Zemljanov, bomo začutili moč univerzalne ljubezni in enosti človeštva.