Članek
Na ramenih (ne)kulturnih velikanov

Na ramenih (ne)kulturnih velikanov

Objavljeno Feb 10, 2019

 

Na dan kulture sta se za trenutek srečali moja preteklost in sedanjost. Z avtisti, cerebralci, downovci in podobnimi 'izločki' družbe sem sedel na kavi sredi Maribora ter poslušali dramatike, igralce, prekarce in podobno 'smetano' družbe, s katero sem nekoč posedal na kavah, kako 'umetniško' ubesedujejo Francetove pesmi.

Na vprašanje: »Bi bil raje tam ali tukaj?« sem si že zdavnaj odgovoril: »Tukaj!« – torej na kavi z 'izločki'. Zdaj je bila prvič priložnost to tudi občutiti … 'Smetane' nisem šel niti pozdraviti. Ne, ker ubesedovalcev ne bi maral (nekateri so čisto v redu ljudje), ampak ker me njihov svet ne zmore bogatiti …


o

Umetniška beseda se mi je že v času študija zdela čudna. Leposlovje ni bruhanje čiste iskrenosti iz globin duše. Pesmi, proza in uprizoritvene predloge nastanejo, ko bruhač svoj duševni izliv posuši ali vloži, nato pokuha, popeče, začini in okrašenega postreže. Leposlovna besedila so že v zasnovi popačena, da bi bila lepa in učinkovita. Umetniški ubesedovalci pa jih 'strokovno' popačijo še dvakrat. Prvič, ko določene okuse, vonje in barve izpostavijo na račun drugih, torej že tako osiromašeno zadevo še enkrat osiromašijo. Drugič pa, ker to ni njihovo izpovedovanje, se pa delajo, kot da je. Trojna neiskrenost v službi umetnosti …

Na 'svoji' strani pa imam avtiste s po tremi besedami ali stihi, ki jih kar naprej ponavljajo. A kdor jih pozorno posluša in opazuje, ugotovi, da so te tri besede skrbno izbrane in vedno na mestu. Na koncu jih začne občasno uporabljati tudi sam, ker je to lažje in enako učinkovito kot poplava besed, s katero se sicer prebija skozi življenje …

Na moji strani prireditve so tudi cerebralci. Ko jim možganski zavoji krenejo po svoje, so njihove besede kot gejzirji, ki špukajo po koščkih, izjave pa kot vulkani, ki bruhajo nezaobjemljive gmote. Kar tedaj pride ven, pride iz srčike ter leti visoko in daleč – nepredelano, surovo in pečeno hkrati …

Naj postrežem s primerom: Monty Python so vrhunski umetniki posmeha, a ko možak, ki večino življenja presedi na vozičku s komaj kaj delujočimi rokami in skoraj nedelujočimi nogami, a zelo delujočimi možgani, izjavi: »Kako lepo je tu v parku malo posedeti…« jih z enim stavkom preseže in odnese …

o

Ko sem se družil z umetniško 'smetano' družbe, sem slutil, da to ni to, nisem pa vedel, kaj je. Zdaj vem. V tisto smetano sem se lahko samo pogrezal, nisem pa mogel rasti. Okoli mene je bil sicer kup velikanov, na katerih ramena bi se lahko povzpel. A kakšni velikani so to bili?

Za začetek je nekaj teh velikanov med vajami na AGRFT kadilo in zastrupljalo študente – v času, ko je bilo to že prepovedano. Študentje smo smeli kaditi v kadilnici, kar je bilo prav tako prepovedano. Izvrsten vzor za mlade ljudi, katerih najpomembnejše poklicno orodje bo glas …

Poleg kajenja so se nad študenti izživljali, kot je običaj na umetniških akademijah: najprej so bodoče igralce in režiserje zlomili, da bi iz črepinj sestavili nove po svojih predstavah (in si z njimi nekoč okitili ramena). Morda je na kakšni tuji akademiji to izživljanje načrtno in strokovno utemeljeno; na AGRFT je bilo stvar navdiha …

Nekoč je prišla študentka igre vsa objokana iz dvorane za vaje v kadilnico. Ko je vadila prizor, ji je njen predpostavljeni režiserski velikan rekel, da ni v redu in naj poskusi drugače. Kako drugače, ni povedal. Ko je poskusila drugače, je ponovil navodilo. To je trajalo kakšno uro, dokler ni rekel, da je bilo prvič še najboljše in naj ostane pri tem …

Drugi režiserski velikan je nekoč velik del predavanja namenil goloti na odru. Da je moteča in neprimerna je utemeljil s trditvijo, da gledalci nehajo gledati predstavo in se posvetijo golim telesom. S tem sem se strinjal takrat in se še danes. A ko smo študentje takoj po predavanju zavili v sosednje gledališče na ogled predstave v njegovi režiji, so v njej povsem brez razloga skakljali nagci …

Moj predpostavljeni teoretično-kritiški velikan na vaje sploh ni hodil. Namesto njega mi je v tistem prostoru vladal igralski velikan. Trikrat me je vprašal, ali bi nemara odigral katero od stranskih vlog. Vsakič sem odklonil, kajti hotel sem opravljati praktične vaje iz dramaturgije, ki sem jo študiral. A tista tri vprašanja so bila vsi 'napotki' ki sem jih bil od njega deležen …

Napotke tega igralskega velikana igralcem bi se dalo strniti v avtistično izjavo: »Čuti! Pizda! Čuti!« Nekoč eden od študentov ni dovolj 'čutil', zato mu je 'mojster' pokazal. Stopil je do ene od študentk, jo položil na mizo, zalizal, rekel: »Tako se to dela!« in sedel nazaj na svoje mesto ob žepnem pepelniku. Študentka si je obrisala usta, sedla in vaja se je nadaljevala. Danes je čislana gledališka, televizijska in filmska igralka – na ramenih velikanov in z rameni, na katera se vzpenjajo novi …

Naslednja zgodba je še hujša. Velikan je bil na izletu na Tajskem. Ko se je vrnil, je pripovedoval o tamkajšnjih čudovith in voljnih deklicah, ki jim je težko oceniti starost, ker so tudi starejše videti mladoletne. Eno izmed študentk – ne tisto zalizano, ampak drugo, ki je danes prav tako čislana, je opozoril, da jo bo gledal in ji kdajpakdaj izrekel kak poklon, ker ga spominja nanje. To je nekaj časa tudi počel. Bilo je davno pred časi #MeToo-ja, a mene je minilo, da bi temu velikanu stopil kamorkoli; še na kurje oko ne, kaj šele na ramena. To je čutil; vsaj na kurac sem mu stopil …

Eden izvornih velikanov slovenske GRFT scene je bil Vitomil Zupan. Nekateri iz naslednjega rodu so – po lastnih besedah – srkali iz njegovega življenja in dela. Temu ne gre oporekati … Vsak ima pravico, da si izbere svojega velikana …

Jaz na GRFT sceni nisem našel nikogar – niti ene same osebnosti, ob kateri bi lahko rastel kot človek. Naletel sem na nekaj čudovitih ljudi, ki so nesebično razdajali svoj čas in znanje, a obenem zanemarjali sebe, pregorevali, zbolevali in umrli. Rad sem bil v njihovi družbi, ogromno so me naučili, a človek, ki se tako uničuje, mi ne more biti zgled …

Sicer pa so GRFT ustvarjalci v glavnem navadni ljudje – dobri in slabi, bolj in manj nadarjeni, bolj in manj strokovni – z veliko preveč moči in vpliva za svojo navadnost. Njihovo delo je težko: vsak dan drugačen urnik, način in vsebina dela pod poveljstvom drugega režiserja. Paleta čustev, ki jo morajo igralci kar naprej izživljati, je pošastna. Paleta igralskih značajev in posebnosti, ki jih morajo režiserji sestaviti v delujočo celoto, je srhljiva. Potrebnega je ogromno seksa, mamil in rokenrola, da se da to preživeti. Ob tem se je težko razviti v najboljšo možno različico sebe … Dosti lažje je biti več različic hkrati …

o

Ko sem bil – boljkone iz radovednosti – na praksi v osnovni šoli s prilagojenim programom, sem izvedel lutkovno delavnico. Z očmi sem iskal škarje, in učenka mi jih je prinesla. Kasneje sem iskal pisalo in pojavila se je ob meni s škatlo flomastrov. Ko sem to omenil učiteljici, je rekla, da to počne tudi njej; punčka pač bere misli …

V razredu je bilo šest otrok z različnimi motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Drug drugega so sprejemali in se prilagajali, pomagali so si in se imeli radi – malo, ker takšni so, malo pa, ker jih je učiteljica k temu vzpodbujala. Brez kakršnihkoli zadržkov so sprejeli tudi mene in sošolko. Učiteljica – svetovno neznana Stanka Grubešič – in tista deklica sta bili moji prvi velikanki, ko sem vstopil v svet družbenih 'izločkov'. Na njuna ramena sem skočil, kot da sem se pravkar strgal z verig …

Kadarkoli sem prišel med ljudi z motnjami v duševnem razvoju, sem bil najprej sprejet, potem pa so mi postavljali (prijetna) vprašanja. Velikanov se je kar trlo; lahko sem hodil samo po ramenih …

Tu so bili izkušeni pomočniki, ki mi niso nikdar odrekli pomoči ali nasveta; nikoli vzvišeni in vedno na mestu. Imel sem čast in srečo srkati od takšnih, ki so mejo med invalidi in neinvalidi povsem izbrisali …

In tu so bili vztrajni invalidi. Prvi je s tresočimi rokami sestavljal vlak iz kock na gumbe, ki je ves čas razpadal, in to zdržema tričetrt ure, dokler ga ni uspel sestaviti. Zadnja je bila z mano na dnevu kulture v Mariboru gospa, ki hodi zelo počasi, z berglami, a pride, kamor se nameni: na primer na razgledni stolp na Plačkem vrhu, prišla pa bi tudi okoli sveta, če bi se tako odločila … Vmes so bili mnogi … Avtisti, ki vsak s svojimi zapletenimi postopki premagujejo in onemogočajo lastne napade besa … Ljudje, ki povedo točno to, kar mislijo in čutijo … Ki ti mimogrede zlezejo pod kožo bolj kot marsikdo iz 'običajnega' življenja … Ki sprejemajo finte drugih, tudi če jim niso všeč … Ki so tako sočutni, kot je to le možno biti … Nisem štel, kolikokrat mi je nekdo skušal nekaj povedati, pa ga zaradi oteženega govora nisem razumel, vendar je to opazil drugi in ga pričel z drugega konca prostora sam od sebe prevajati v razumljivščino …

In ne spomnim se več, kdaj sem to prvič naredil sam … Ko sem med njimi, sem najboljša različica sebe … Sedim na tolikih ramenih, da se z mojih vidi daleč … In nikomur ni treba razpasti v črepinje, da bi si zaslužil mesto na njih …

o

»Brez umetnosti ni kulture!« lahko reče samo nekdo, ki ni doživel kulture brez umetnosti … Umetnost je zelo pomembna. A za kulturo so pomembni ljudje in njihovi odnosi. Če se najedamo in izkoriščamo ali razdajamo in izčrpavamo, smo lahko še takšni umetniki, pa je od tega manj kulture, kot če pomagamo drugim in poskrbimo zase …

#Kolumne #Gregor-hrovatin