V ponedeljek sem – kot odziv na nedavno kolumno Zakaj se nam ob narodnozabavni glasbi ježi koža – v svoj Facebook nabiralnik prejel sporočilo Gorenjskega kvinteta: »mal pazi na svoje objave!!« Kaj se bo zgodilo sicer, Gorenjski kvintet ne pove, si pa lahko mislimo, kaj ima v mislih.

To res ni najhujša grožnja, ki jo je kdaj kdo prejel preko spletne pošte, je pa grožnja. Gorenjski kvintet ni brezimeni trol, ki zdravi svojo zagrenjenost z bruhanjem zmerljivk in groženj. Gre za glasbeno skupino, sedem ljudi z imeni in priimki, ki stojijo za grožnjo. In to ni kar ena gruča veseljakov z voljo do posluha, harmoniko in narodnozabavnimi uniformami, ki tu in tam zaigrajo na kakšni veselici, ampak mednarodno priznana skupina, ki redno pobira nagrade doma in v tujini. Ali nedokončana grožnja Gorenjskega kvinteta in odzivi drugih izvajalcev narodnozabavne glasbe, ki sem jih bil deležen, potrjujejo ali spodbijajo, kar sem o teh ljudeh v kolumni napisal (in kar je obviselo med vrsticami)?

Priznam, moja kolumna narodnozabavnih glasbenikov in njihovih izdelkov ne kaže v niti malo lepi luči. Narodnozabavna glasba je hočeš-nočeš del naših življenj, torej se imamo pravico do nje opredeljevati. Za razliko od drugih glasbenih zvrsti smo ji namreč izpostavljeni vsi. Ne moremo iti na vseljudsko veselico, praznovanje ali športno prireditev, niti na planinsko kočo, kjer bi nam jo bilo prihranjeno poslušati. Kdor ne mara rocka ali klasične glasbe, se jima dosti lažje izogne. Zakaj bi ju sovražil, če lahko živi mimo njiju? Kdor ne mara narodnozabavne glasbe, pa ne more živeti, kot da ne bi obstajala.

Javna skrivnost je, da jo mnogi slabo prenašamo. V svojem odporu do nje še zdaleč nisem osamljen … Zakaj se o tem ne bi smelo govoriti? Ker je nasprotnikov narodnozabavne glasbe manj kot ljubiteljev ali ker ljubitelji v tem primeru postanejo nasilni branitelji? Bi morala biti narodnozabavna glasba nedotakljiva? Kot imajo Severni Korejci ljubljenega vodjo, bi naj mi imeli ljubljeno glasbo? … Če hočemo kolikor toliko znosno sobivati, ne sme biti nihče nedotakljiv in nihče ogrožen! Torej imamo vso pravico narodnozabavno glasbo sovražiti, to povedati in pojasniti.

Samo to sem naredil. Nikjer nisem zapisal, da bi bilo treba nastope in predvajanja narodnozabavnih glasbenikov omejevati, njim namenjene radijske in televizijske oddaje in programe pa ukinjati, kaj šele, da bi pozival k prekinjanju njihovih nastopov in uničevanju glasbil (v tem primeru bi jih celo zagovarjal, ne pa tudi branil, ker me ne bi bilo tam). Niti tega nisem zapisal, da bi morali pri sebi ali v svoji glasbi karkoli spremeniti. Napisal sem samo, da mi niso všeč in zakaj.

Gorenjski kvintet pa je napisal: »mal pazi na svoje objave!!« V njihovih krogih to najbrž pomeni, da skušajo narediti red. V mojih krogih nasilje večinsko prepričanih nad drugače mislečimi imenujemo drugače … Ko je bil ta način reševanja medčloveških odnosov nazadnje v veljavi, je le malo manjkalo, pa bi ostali brez naroda in brez zabave … V tem primeru tudi narodnozabavne glasbe ne bi bilo oziroma bi bila drugačna … A če bo spet prišlo do česa podobnega, je povsem jasno, na čigavi strani bo igrala harmonika …

Če bi bil Gorenjski kvintet res tako častitljiv, kot priča njegov CV, bi se na moje omalovaževanje odzval častno. Lahko bi se na primer obrnil na urednike portala Za-misli, kjer je bila objavljena moja kolumna, in prosil za objavo odgovora. Uredniki so odprti za misli in bi mu z veseljem ugodili. V odgovoru bi lahko mojo kolumno raztrgal: šel bi od misli do misli, od povedi do povedi, ter za vsako z utemeljitvami in primeri dokazal, da je navadno nakladanje, ki ne drži vode. S tem bi me osmešil na mojem ozemlju in pred mojim občinstvom.

Če bi bil prepričljiv, bi prepričal tudi mene. Za razliko od ljudi, ki v vsakem nestrinjanju vidijo napad nase, sem sam vesel, če mi nekdo dokaže, da se motim. Kadar se to zgodi, se mi namreč odpre nova razsežnost znanja in pot raziskovanja. Če bi se torej seznanil z dokazi, da je narodnozabavna glasba brbotajoč vir ritmičnih in melodičnih prijemov, ki kar naprej bogatijo glasbeno zgodovino, besedila pa vrhunec leposlovja, poln odkritih in skritih pomenskih plasti, ki jih lahko odstiraš vse življenje, bi se z veseljem poglobil vanjo in v nadaljevanju življenja spreobračal prezirljivce, karšen sem zdaj sam.

Trenutno sem glede narodnozabavne glasbe tako obupno nerazsvetljen, da si glasbi posvečen čas raje zapolnjujem z dretjem, žaganjem in razbijanjem, ki sliši na ime rock. Prisluhnem na primer najbolj znani slovenski rock baladi, »Od višine se zvrti« Martina Krpana, ki mi boža ušesa in duha z ugotovitvijo, »da so samo papir zmaji, ki že tol'ko let visijo nad menoj.« Kaj vse je v tem stihu … Človek ga lahko nosi s sabo več dni, pa ne bo konca odgovorom in novim vprašanjem … Ko izzveni po nekaterih lestvicah največja rock popevčica vseh časov, »Imagine« Johna Lennona, je še bolj silno. Ta pesem se je že zdavnaj z vsakim stihom usedla v mojo dušo in tam ostala … In katera je najbolj znana narodnozabavna popevka? Najbrž ne udarim preveč mimo, če rečem, da Avsenikova »Slovenija, od kod lepote tvoje«. Avseniki me prepričujejo: »… ne išči sreče drugod, kot le doma!« In mene spreleti srh; ne morem si pomagati … Nič se ne usede; misli kvečjemu odganjam … Če me »Imagine« nagovori, moram v temelju zavrniti »Slovenijo, od kod lepote tvoje« … In najbrž velja tudi obratno …

… Podobnih, bojda domoljubnih, stihov v narodnozabavni glasbi kar mrgoli. Eden se mi zdi strašljivejši od drugega. Res bi bil vesel, če bi mi kdorkoli razjasnil, da jih zgolj napačno razumem in da so v resnici z istega planeta kot Imagine …

Morda pa od narodnozabavne glasbe zahtevam preveč. Morda njena moč ni v globini in širini, ampak v preprostosti (čeprav tudi Imagine ne moremo očitati, da je zapletena pesem). Da bi se podučil, sem vzel za primer kar pesem Gorenjskega kvinteta »Ta usojena polka« – edino, katere besedilo je objavljeno na spletu. Spet sem se uštel. Zapleteno je … Pa sem mislil, da sem mojster jezika … Očitno res nisem dovolj pameten za narodnozabavno glasbo … Raje se vrnem k dobremu staremu rocku. Zaželim si dretja, žaganja in razbijanja, zato si zavrtim eno največjih svetovnih hard rock balad, »Nothing else matters« od Metallice. Metallica rohni v mojo dušo: »Trust I seek and I find in you / Every day for us something new / Open mind for a different wiew / And nothing else matters.« Jasno in preprosto, da bolj ne more biti … Očitno je to moj žalostno zaplankani duhovni domet …

Še avtisti, cerebralci in downovci so tozadevno bolj odprti. Mnogi moji prijatelji in znanci z motnjami v duševnem razvoju so – na mojo veliko žalost – velikanski ljubitelji narodnozabavne glasbe. In koliko stihov je ta že posvetila invalidom? … Ne, njim v dušo pojejo Siddharta v »Na soncu«: »Jaz ne verjamem u telo rad bi te vidu u srce,« in Dubioza kolektiv v »Blam blam«: »Svaki dan sanjam autoban, blam blam, kud god okrenem samo makadam« – in to ne da bi to sploh bil njihov namen. Če pišeš iskrena besedila, se lahko v iskrenih trenutkih marsikdo najde v njih …

Prav vesel bi bil razlage, zakaj v narodnozabavnih pesmih ni ne duha ne sluha o celem kupu reči, ki se nam dogajajo v življenju. Saj vendar ni sestavljeno zgolj iz praznovanja (plesa, osvajanja, pitja) in domoljubja. Kaj je rado v ozadju tega dvojega, sta pokazala Slon in Sadež: v »Mati nas pretepa« sta po narodnozabavno obdelala družinsko nasilje, v »Afriki« pa dejstvo, da mnogi Slovenci najdejo srečo in dom drugod kot doma (prvo pogosto celo na več koncih sveta – moja opomba). Slon in Sadež nista resna narodnozabavna glasbenika, pa sta mimogrede za šalo odprla dvoje razsežnosti, ki ju 'prava' narodnozabavna glasba niti ne povoha. A kot druge glasbene zvrsti, bi tudi ta lahko pela o iskrenih trenutkih v življenjih svojih izvajalcev in poslušalcev. Zakaj tega ne počne?

Vse to bi lahko pojasnil Gorenjski kvintet ali katerikoli drugi narodnozabavni glasbenik, ki ga je moja kolumna prizadela. A očitno je lažje besneti nad neznanim pisunom nepomembnega spletnega občila kot širiti poznavanje svoje umetnosti, kaj šele njen izrazni razpon in domet …

Če groziš nekomu samo zato, ker mu nisi všeč, kakšno sliko ti vrača ogledalo? V primeru Gorenjskega kvinteta je to tudi v popolnem nasprotju z ustavo in zakonodajo domovine, ki ji tako rad poje hvalnice. S tem dejanjem je stopil na 'temno stran sile' – še eno reč, o kateri v narodnozabavnem bajeslovju ni ne duha ne sluha …

Za vse nas bi bilo bolje, če bi narodnozabavni glasbeniki svojo jezo, žalost, strahove in stiske dali ven skozi glasbo. Potem bi bila tudi veselje in radost to, kar se njihovi nasmeški trudijo pričarati …