Toliko govora je o ljudeh, ki so za praznike osamljeni; pa o starcih, ki so vedno osamljeni; o dolgotrajno brezposelnih in invalidih, ki jih nevidna roka trga ne vidi; pa o manjšinah, spolnih čudakih in tujcih, ki se jih družba na vse kriplje otepa z rokami in 'rokami'. Največ imajo o tem za povedati zdravi, poročeni heteroseksualci srednjih let, pripadniki večinskega naroda, zaposleni za nedoločen čas, s poklicno ali visoko izobrazbo in bogato socialno mrežo. Denarja, namenjenega izključevanju socialne izključenosti, ne porabljajo le za ozaveščanje javnosti o svojih uvidih, ampak tudi za zapletene rešitve – ki vse po vrsti ne delujejo. Le zakaj?

Jaz pa bi vprašal, zakaj se samozavana družba (torej njen ostanek po vseh izključitvah) na videz tako trudi vključiti izključene. Vsem je jasno, da jih noče vključiti. In če bi se kdo slučajno spomnil po mnenju povprašati izključene, bi morda prišla na plano osupljiva ugotovitev, da veliko njih niti noče biti vključenih.

Zakaj bi hotel biti del skupnosti, ki zavrača, kar je tvoje bistvo?

To ne velja le za 'skrajne' primere, kot so Romi ali tretjespolniki, ki ne morejo narediti čisto nič, da ne bi bili kar naprej izključevani. Lahko se ti zdi zgolj bedasto praznovati rojstvo domišljijskega lika nekega pradavnega ljudstva z druge celine, in uradniško določeno novo leto, ki nima veze z nobenim sočasnim pojavom v naravi. Ne gre le za to, da ne praznuješ. Ti dve praznovanji sta družbeno lepilo. Samo dejstvo, da ju odklanjaš, družba doživlja kot napad nase, tebe pa kot notranjega sovražnika, ki ruši njena duhovna svetišča. Ni važno, kako spoštljivo in smiselno pojasniš svoje zavračanje teh praznikov. Socialno vključeni bodo jezni, žaljivi in nasilni, ob čemer ne bodo čutili niti najmanjše potrebe, da svoj odnos do praznikov vsaj izprašajo, če že ne zagovarjajo.

Isto kot za bedaste praznike velja za ostale zabave, za večinske vrednote, še posebej za vero, narod, družino in ustvarjanje potomcev, za službo, spolne usmerjenosti, prehranske in pivske navade, predvsem pa za odnos do »onih«, ki niso »mi«. Če o teh rečeh razmišljaš in jih izvajaš na večinski način, si lahko siten, gobezdav, nesramen, prepirljiv, zaslepljen, zagrizen, nadut, pokroviteljski, prilizovalski, izkoriščevalski, skopuški, sebičen, zahrbten, brezčuten, hudoben … – vse, kar je slabega, pa boš imel kup znancev in celo prijatelje, ki te bodo osupljivo dobro prenašali. Če imaš o družbenih lepilih ločeno mnenje in živiš mimo njih, pa si lahko najboljši človek na svetu, a si kljub temu socialno izključen.

A zakaj bi sploh imel ločeno mnenje? Zakaj bi te odbijalo, kar večino ljudi povezuje in hočejo, da jih povezuje prav to? … Kdor je kliknil katero od zgornjih povezav, je lahko razbral, da so družbena lepila – kot tista prava – poleg boljše ali slabše lepljivosti vsa po vrsti strupena.

Bistvene sestavine vsakega družbenega lepila so majhni fašizmi: delati moraš točno to, točno tako in točno takrat. Gasilca, ki decembra zbirata prostovoljne prispevke, ne moreta zavrniti povabila na štamperl. Možakom, ki ti gradijo hišo, ne moreš ponuditi veganskega narezka. Par, ki že nekaj let živi skupaj, mora imeti otroke. Natakarica mora vzeti v zakup prostaško vedenje gostov. Ženska, ki živi ali po svetu hodi sama, pa s svojim obstojem ne more drugega, kot izzivati prostaško vedenje kogarkoli …

Bistvene sestavine so tudi velike in male laži, od katerih se ne le kadi, ampak gorijo posamezniki, družine in ljudstva. Bistvena sestavina je lestvica: če te ni na lestvici, ne obstajaš, če si, pa se moraš prerivati. In bistveno je, da so izločeni vsi, ki kvarijo sliko. Človeške nas torej dela prav tisto, kar v nas ubija človečnost …

Za izključene obstajajo tri vrste vključenih. Prvi bi vse drugačne izgnali, zaprli ali ubili. Drugi bi jim zagnano in velikodušno pomagali postati enaki. Težko se je odločiti, kateri od teh so hujši … Še najboljši so tisti, ki jim je vseeno, kako kdo živi. A ti so že sami na skrajnem robu vključenosti … Če nisi dovolj strupen, tudi nisi dovolj lepljiv, da bi se družba zanesla nate …