Članek
Zakaj se nam ob narodnozabavni glasbi ježi koža

Zakaj se nam ob narodnozabavni glasbi ježi koža

Objavljeno Jan 13, 2019

 

Narodnozabavna glasba ni niti narodna niti zabavna.

Narodna glasba se igra na glasbila, ki si jih narod izdela sam. Harmonika ni ljudsko glasbilo. V 19. stoletju so jo izumili in dodelali znani mojstri. Harmonike izdelujejo mojstri.


Ker je glasna, se je harmonika hitro prijela kot glasbilo za zabave. To ni glasbilo za spremljavo ličkanju, predenju in drugim kmečkim opravilom. Nihče priseben je ni dal pastircem, da bi na paši krajšali čas sebi in kravam. Ko se je v dolgih zimskih večerih ob soju petrolejke družina grela ob peči, bi harmonika hitro končala v peči … Z njo se ne da uspavati otrok, razen če jim jo vržeš v glavo …

Je pa lahko harmonika zabavno glasbilo. Lahko je kakršnokoli glasbilo. Izrazni razpon harmonike presega izrazne razpone večine harmonikašev – vsaj na Zgornjekranjskem. Zakaj torej 'narodnozabavna' glasba ni zabavna?

Zaradi ljudi, ki jo izvajajo. Narodnozabavniki so kot vojska klonov v domači različici Vojne zvezd. Enako so oblečeni, enako se vedejo, enako jedo in pijejo, enake vere so in imajo enak življenjski nazor. To je domačijskost. Vas je dobra, mesto je slabo. Domače je dobro, tuje je slabo. Ročno delo je dobro, pametovanje je slabo. Potovanja – po Zgornjekranjskem in morda malo dlje – so namenjena izključno ugotovitvi, da je doma najlepše. Družina je brezpogojno dobra in vsi se imajo brezpogojno radi. Ve se, kaj lahko počnejo moški, in ve se, kje je mesto ženskam. Tudi glede vere je vse jasno – tu ni trte mrte.

Besedila narodnozabavnih pesmi nimajo veze z resničnostjo. Opevajo svet, ki ga nikoli ni bilo in ga ne more biti. Njihov svet ne pozna razlik, dvomov, nesporazumov, sprememb, razvoja … Je brez časa, a ni brezčasen; le brez preteklosti in prihodnosti je. Vsebuje zgolj prostor: bajeslovno vas med hribi, naseljeno s samimi dobrimi in delavnimi ljudmi, domačo kmetijo, polno zdravih in srečnih družinskih članov, ter drevo na dvorišču.

Res moraš imeti skrajno izkrivljen 'smisel' za humor, da ti je karkoli od tega zabavno …

Vsak glasbenik, ki da kaj nase (razen narodne noše), odkloni vabilo politične stranke, naj igra zanjo. To velja tudi za stranko, ki jo ima sicer namen voliti. In če katera stranka na svojih zastonj-golaž-prireditvah samovoljno vrti njegove skladbe, jo toži. In če je še kaj pravice na svetu izven Uradnega lista, tožbo v bolj ali manj nedoglednem času dobi.

Za glasbenike, ki nase nadvse radi dajo narodno nošo, pa to ne velja. Igrajo, kamor so povabljeni, samo da je hrana, pijača in da se plača – raje na roko kot na račun. Nisem še zasledil, da bi kak narodni zabavljač povzročil halo, ker so ga na kakšnem shodu vrteli med zanosnimi govori politikov. Najbrž je še ponosen … Jasno, saj tudi sam brez slabe vesti preigrava druge narodnozabavnike.

Duhovna higiena, še bolj pa širina narodnozabavnih glasbenikov se krepko pozna tudi na njihovi glasbi, in to ne samo v besedilih. Narodnozabavna glasba nima svoje alternative. Tudi razvoja nima; podmladek je v sliki in besedi enak kot oba predhodna rodova (več pa jih ni bilo). Narodnozabavni glasbeniki ohranjajo čisto kri svoje glasbe. Zmešati so jo pripravljeni zgolj z 'modrokrvno' klasično glasbo, če jih kdo k temu povabi, sicer pa si ne dovolijo mešanja slogov.

Veliki in mali glasbeniki 20. stoletja so svoj navdih iskali v vsakem naseljenem kotičku sveta. Preizkušali so glasbila, se igrali z ritmi, izkoristili vsako priložnost za skupno igranje in vse to zmešali v nekaj svojega. Narodnozabavniki pa niso načrtno prezrli zgolj glavnih zvrsti sodobne ljudstvo zabavajoče glasbe (jazza, rocka, elektronske glasbe, popa, hiphopa …) ampak tudi celotno ljudsko glasbeno izročilo – svetovno in domače. V oklepu iz noš in oboroženi s harmonikami, so se držali alpskih in predalpskih grap ter 'izročilu' sledečih izseljenskih skupnosti – kot križarski vitezi, ki branijo zadnjo trdnjavo … Trdnjavo česa? …

Skoraj vsaka zgornjekranjska vas ima svojo narodnozabavno skupino. Vsaj nekaj jih ustvarja svoje pesmi. A na vsaki veselici preigravajo zgolj dva do tri ducate najbolj priljubljenih, nekatere med njimi tudi ducatkrat v istem večeru.

– To je vsa trdnjava …

#Kolumne #Gregor-hrovatin