Ljudje se zdimo sami sebi znameniti, ker mislimo. In kaj so dokazi, da mislimo? Govor, orodje, sodelovanje, kmetovanje … Nič takega, česar ne bi našli pri kopici 'nemislečih' živali in celo nekaterih brezmožganskih rastlin. Že od malega se trudim na človeški vrsti najti karkoli edinstvenega, pa mi še ni uspelo. Še najbolj obetavno se mi zdi verovanje; žal pa znanost še nima toliko vpogleda v misli drugih bitij, da bi ga lahko potrdili kot 'sposobnost', ki nas ločuje od njih. Pa tudi če bi ga; verovanje je po svojem bistvu čisto nasprotje mišljenja, torej nikakor ne more biti tisto, kar nas dela misleče …

In kdo sploh pravi, da mislimo? Možgani so v glavnem na avtopilotu. Za zavest so znanstveniki dognali, da pretežno sledi podzavesti in predvsem opravičuje njene odločitve. Kaj torej je mišljenje? Nenaden vzgib, da v tlečem gozdu pobereš napol gorečo vejo, jo prineseš pod domač skalni previs in ji dodaš nekaj negorečih? Da se ob prvem tabornem ognju v zgodovini praskaš po ušivi glavi, zakaj hudiča si ga zanetil? Ali hitro izmišljevanje zgodbe, s katero prepričaš člane krdela (ki je ob tej priliki postalo pleme), naj te ne vržejo v ogenj, ker si jim ga privlekel v varno skalovje takoj, ko je po okoliški savani nehal divjati požar? …

Večina dosežkov človeštva, s katerimi samo sebi dokazuje, kako silno misleče je, je bilo v trenutku nastanka trapastih. Vrstniki tistega, ki jih je izumil, so upravičeno negodovali in imeli tehtne pripombe. Negovani požar na domačem pragu je verjetno prva takšna bistroumnost … Prvi človek, ki se je ogrnil v kožo pravkar ubite živali, je najbrž požel prav toliko naježene kože, kot bi je danes … Čudak, ki je ogradil ali zvezal kozo, jo nadzoroval, kako se pase, in jo ponoči čuval pred zvermi, da bi ji lahko čez nekaj mesecev, ko ga bo ravno pičilo jesti kozlovino, nemudoma prerezal vrat in si jo spekel, je prav tako ježil kožo in kozam in lovcem, ki so ga bržkone imeli za tepca … In prvi orači? Ni se jim ljubilo nabirati rastlin, ljubilo pa se jim je praskati po zemlji in vtikati vanjo semena, nato pa več mesecev odganjati ptice in koze … Da ne govorimo o kovinah … Baker je bilo treba najti, izkopati kupe kamenja, ki ga je vseboval, ga tolči, žgati, tolči in žgati, dokler ni ostala kovina. Ta je bila sicer lepša in trajnejša, a komaj kaj bolj uporabna od kamnitega, koščenega in lesenega orodja in orožja, ki so ga uporabljali bolj topoglavi sodobniki kovincev … Za bron so slednji potrebovali dva takšna postopka, da so dobili baker in kositer, nato so ju morali spraviti skupaj (njuna najdišča so praviloma ločena) ter spet zažgati in tolči … Kar sledi, je ponavadi bolj zapleteno in zahtevno od prejšnjega, prinese pa komaj opazen napredek … Če je sedanjost prelomna točka veličastnega samoopustošenja, v katerega smo z vsemi temi dosežki pritirali svet in družbo, so imeli dvomljivci in nasprotniki napredka prekleto prav …

Morda že ves čas delamo napako, ker izhajamo iz izhodišča, da smo misleči. Kamorkoli krenemo na miselni izlet, se izgubimo, in edina pot, ki jo znamo najti, je pot nazaj do izhodišča … Kaj če bi za spremembo predpostavili, da smo nemisleči? Da vidimo, kam nas bo to pripeljalo …

Po tej logiki so naša dejanja posledice podzavestnih vzgibov. Nekje v možganih se ves čas mešajo počutje, razpoloženje, čutne zaznave in čustva. Počutje je stvar telesa. Razpoloženje lahko opravičimo, ne moremo pa ga pojasniti. Čutne zaznave ves čas uletavajo na polno; pomembno delo možganov je, da večino te krame zavrže, z večino preostanka pa ne obremenjuje zavesti. Čustva so večji in manjši kosi lesa, ki jih vsi ti valovi občutkov premetavajo, tokovi pa nosijo sem in tja; včasih potonejo, drugič jih kak val izpljune v zrak, tretjič pa se glasno razčesnejo ob skalo. V tem morju plava zavest, se lovi za kose lesa in za sabo vleče kopico pretrganih rdečih niti …

Naše miselno izhodišče ni gora pomena na skali razuma, ampak hlod vznemirjenja v morju občutkov. Cilj naših misli, odločitev in dejanj ni resnica, pravica in lepota, ampak čustvo, na katerem bi radi pluli dalje …

Zveni bolj smiselno, a ne? Tudi bolje pojasni, zakaj danes razmišljamo tako in jutri drugače …

Poglejmo še nekaj dokazov v prid predpostavki, da smo nemisleči! Pustimo ob strani nemislece, ki staknejo prehlad in bentijo, zakaj so se cepili proti gripi, če ni pomagalo. Tudi 'strokovnjake', ki za poškodbe zaradi varnostnega pasu krivijo pas, ne nesrečo, lahko odpišemo kot manjšino (upam). Potrebujemo množične – večinske primere …

Bi lahko na volitvah kdajkoli zgrešili, če bi bili misleči? Bi se tako zlahka odpovedali sindikatom? Bi se v dvomih zanašali na vero, na lastne občutke ali na znanost? Bi vztrajali v nezdravih in stresa polnih službah, odnosih in življenjih ali bi jih spremenili? …

Če bi bili misleči, bi otroke delali predvsem takrat, ko nam gre dobro in ko vemo, da bo tako še nekaj časa. Resnica pa je, da se – prav tako kot ostale 'nemisleče' živali – neprimerno bolj množimo takrat, ko nam gre slabo: v bedi, negotovosti, nasilju in ob nesrečah.

Če bi bili misleči, bi se bedi, negotovosti, nasilju in nesrečam izogibali – družno in posamezno. Zagovarjanje bede, negotovosti in nasilja nima nič opraviti z razumom. Iskanje razlogov in opravičil za pehanje ljudi in ostalih živih bitij v bedo, negotovost in nasilje je sicer miselna, zato pa povsem nesmiselna dejavnost …

Najpogostejši razlog oziroma opravičilo ponavadi korenini v veri. Verovanje je, kot sem že pojasnil – najbolj izstopajoč dokaz, da smo nemisleči. Koliko časa, truda in dobrin je človeštvo vložilo v izumljanje verskih 'resnic', v obrede, gradnjo svetišč, darovanja in verske vojne? Kaj vse bi lahko domislili in naredili, če bi ta čas in trud namenili čemurkoli smiselnemu? … Tudi če bi ga namenili izključno gledanju v zrak ali igranju družabnih iger, bi bilo za vse vpletene občutno manj škode in občutno več zadovoljstva …

Zakaj si pravzaprav tako silno želimo veljati za misleče? Zakaj se tako trdovratno otepamo možnosti, da je še kakšna vrsta živali sposobna misliti? Zakaj se iz petnih žil trudimo sami sebi dokazati, da nismo živali?

Kaj nam je? Smo morda posebni, ker se je celotni vrsti omračil um? …