Resnica pri človeštvu nikoli ni imela možnosti.

Večino svojega obstoja smo vedeli premalo. Bili smo radovedni, ampak luknje v razumevanju smo raje zapolnjevali z bajkami, kot s priznanjem, da nimamo pojma. Delali smo poskuse, da bi nekaj obstoječega izpopolnili, ne da bi spoznali ali izumili nekaj novega. Večino spoznanj in izumov, ki so nam slučajno uspeli, smo zavrgli, ker se nam niso zdeli uporabni.

Po dolgih desettisočletjih tuhtanja se je nekaj brihtnih mož (in kakšna žena, ki so jo dotični načrtno potisnili v pozabo) le dokopalo do spoznanja, da lahko luknje v razumevanju zapolnijo z nadzorovanimi poskusi. Nastala je znanost. Po zaslugi znanosti so nastali stroji, po zaslugi strojev pa skoraj vse, kar vas obdaja, medtem ko to berete.

Resnica je prišla do svojih petih minut slave. Verske in zdravo-kmečko-pametne bajke je odstreljevala kot glinaste golobe z brzostrelko. Kar naenkrat je bilo resnice več kot ljudi, ki so jo bili sposobni prebaviti … Peščico ljudi je očarala v celoti, večino pa le v zvezi s stroji – ker so delovali. Kar se tiče nastanka vesolja in razvoja življenja, so slednji raje ostali pri bajkah …

Te presnete znanstvene resnice, tako tuje njihovi bajeslovni naravi, so morali uporabljati pri delu, ker brez njih ni šlo. Da bi si olajšali miselne muke, so jih spremenili v – bajke. Otroke v šolah učijo znanost, a učijo jo kot bajko: ne učijo njenega postopka, ampak njene ugotovitve. Tudi javna občila nam nova znanstvena odkritja predstavljajo kot izvršena dejstva. Resnični znanstveni postopki so popisani v znanstvenih revijah, do katerih večina človeštva nima dostopa ali pa je ta otežen in drag.

Tako ni čudno, da človeštvo v svoji preproščini znanost doživlja kot še eno vero – in to vsiljeno. Razumejo jo prav toliko kot svojo domačo, ki so jo začeli srkati z materinim mlekom. Razlika med poukom in veroukom pa je za večino le v tem, da je prvi obvezen …

Ko so se javna občila pojavila, so ljudi obveščala o dogodkih: kaj in kako se je zgodilo ter kaj se bo zgodilo. In o čem nas obveščajo danes? O tem, kaj nekdo misli, da se je zgodilo ali da bi se moralo zgoditi … Resna občila se od neresnih ločijo zgolj po tem, da so njihova pametovanja o tem, kar se je zgodilo, dosti bolj dolga in polna težkih besed.

Današnji otroci se v svojem iskanju resnice lahko naslonijo na: starše, učitelje, veroučitelje in trenerje, učbenike, knjige, televizijo in internet ter vrstnike. Vsak od teh govori nekaj svojega na svoj način. Vsi vztrajajo, da imajo prav. Tekom otrokovega odraščanja vsak od njih občasno ali redno pošteno udari mimo. A praviloma se nikomur zaradi tega nič ne zgodi in svet se vrti naprej … ali pa je še naprej ploščat … Nazadnje je mladostniku vseeno, kaj je res in kaj laž, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in slabo, lepo in grdo. Po pravilih, ki so jih postavili odrasli, gre vse skozi in vse velja, samo da je uporabno. Če se da od tega živeti, pa toliko bolje …

In ko odraste, začne igrati po teh pravilih. Opusti vse, kar ni uporabno in išče nekaj, od česar bi se dalo živeti. Gon po preživetju je resnica človeške prihodnosti …