Človeštvo je bilo leta 1945 pod močnim vtisom katastrofalne druge svetovne vojne, pa tudi še prve. Da bi se izognili novi vojni globalnega obsega, ki bi v tretje najverjetneje vodila do popolnega uničenja planeta z jedrskim orožjem, so bili 24. oktobra 1945 ustanovljeni Združeni narodi, ki so v ustanovni listini postavili temelje mednarodnim odnosom, ki temeljijo na pravičnosti, sodelovanju in miroljubnemu reševanju sporov. 

Tri leta kasneje, 10. decembra 1948, pa je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki vsakemu Zemljanu, "ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino" (2. člen), jamči pravice in svoboščine, ki so zajete v tridesetih členih te deklaracije. 

Če je torej ustanovna listina Združenih narodov postavila temelje pravičnih, sodelovalnih in miroljubnih odnosov med državami, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic postavila temelje pravičnih, sodelovalnih in miroljubnih odnosov v sleherni družbeni skupnosti (od družine do globalne skupnosti) oziroma temelje pravilnih človeških odnosov. 

Splošna deklaracija človekovih pravic utemeljuje kakšni naj bodo pravilni odnosi med posamezniki, kakšni naj bodo odnosi in ravnanje državnih organov do posameznikov in skupin, izpostavlja skrb za ranljive posameznike ter družbene skupine in tako naprej. Na teh temeljih je danes utemeljena zakonodaja praktično vseh svetovnih držav. V razvitejšem, privilegiranem delu sveta se komajda zavedamo, kako pomembne so človekove pravice. Običajno to spoznamo šele, ko je že prepozno; ko se neki diktator povzpne na oblast in eno za drugo ukinja pravice in svoboščine, ki so vsakomur neodtuljive. 

Zdi se, da imamo danes tako do Združenih narodov kot do deklaracije človekovih pravic skrajno mačehovski odnos. Ne znamo se vživeti v neizmerno trpljenje ljudi, ki jim kratimo osnovne človekove pravice, na primer beguncem in revnim. Pogosto jih celo obsojamo, da ogrožajo naše pravice. A to ne drži. Vsi imamo enake pravice, kajti deklaracija človekovih pravic je splošna oziroma univerzalna. Če dopustimo, da se pravice kršijo drugim, to samo pomeni, da smo lahko nekega dne "na vrsti" mi. Človekove pravice so univerzalne ali pa jih ni. 

Danes, vsaj danes, ponovno preberimo Ustanovno listino Združenih narodov in še zlasti Splošno deklaracijo človekovih pravic. A naj ne ostane samo pri tem. Ti enostavni in razumljivi členi naj postanejo osnova našega ravnanja do soljudi. Predvsem pa ne kratimo pravic drugim. Naj naši odnosi ne bodo utemeljeni na trgovskih temeljih (dam le toliko kolikor dobim), na tekmovalnosti ali celo sovraštvu. Naj bodo utemeljeni na sodelovanju, solidarnosti, razumevanju, sočutju, medsebojni delitvi dobrin oziroma, če vse to združimo, utemeljeni naj bodo na ljubezni do drugega. Saj za to pri človekovih pravicah pravzaprav gre.