Ko sem bil majhen, smo se čudili, kakšnim bedastim voditeljem se pustijo voditi državljani revnih držav. Da so revne, ker smo jih mi izropali, smo zanemarili. Prav tako smo zanemarili, da smo jim tiste bedake nastavili mi in jim pomagamo ostajati na oblasti, da jih lahko še naprej ropamo. Za nas so bili Črnci, Rumenčki, Arabci in Latinosi pač zahojene rase, ki česa boljšega od bede, lakote, trinogov in vojn niso sposobne spraviti skupaj …

In kaj bi, če bi sodili z istimi vatli, danes rekli o Belčkih? Kako lahko dovolimo, da v tolikih 'naših' državah vladajo liki, ki bi v običajnih okoliščinah vladali zgolj gostilniškemu omizju? In mi smo si te bedake resnično izvolili sami, na skoraj povsem pravilno izvedenih volitvah … In to kljub temu, da smo preskrbljeni, siti, izobraženi in imamo dostop do resničnih podatkov, čeprav lahko govorimo, kar hočemo, se družimo, kakor hočemo, in nam nihče ne grozi, nas ne pretepa, zapira, preganja in pobija … Kdo je zdaj zahojen?

Tudi v belskih državah, kjer predstavniki drhali še niso prevzeli oblasti, ti bedniki postajajo poslanci, svetovalci, sekretarji in ministri, uredniki, nadzorniki, direktorji, člani uprav in nadzornih svetov v državnih ustanovah, podjetjih in bankah. Deželne in občinske oblasti pa so še iz predbegunskih časov prepredene z njimi …

Ti ljudje so bili v času hladne vojne na hladnem. Ne le pošteni ljudje, tudi zmerni bedaki so se jim smejali, tako bedasti so bili. Potem pa so prišli resničnostni šovi, bitke 'talentov', računalniške igrice z vzporedno resničnostjo in internet. Vsak bedak je lahko dobil svojih pet minut slave: lahko je postal kralj svoje vzporedne resničnosti, svetovni prvak v lastnem športu, slavni pisec, govornik, fotograf, filmar … Bolj je bil bedast in bolj je pri tem vztrajal, bolj je bil slaven. Nadarjenost, doslednost in sporočilnost so bile ogledom in všečkom samo v napoto …

… In so še vedno. Pionirji delanja norca iz sebe so v vseh teh letih dozoreli v resne norce: izkušene, samozavestne in z dostopom do množic … Iz kičastih slikarjev, lesenih igralcev in pevcev brez posluha je zrastla vojska: književnikov, ki niso nikoli brali; govornikov, ki jih ni nikdar nihče poslušal; priznanih in v strokovne oddaje vabljenih doktorjev teorij zarot, ki spodbijajo sami sebe, ne da bi bili to zmožni opaziti …

To so ljudje, ki ne znajo brati, pisati in računati. Nimajo niti želje niti sposobnosti, da bi se naučili. Če so zdelali šolo, nekateri celo visoko, so jo po zaslugi dobrega spomina. Kakšno reč znajo dobro narediti, a ne razumejo ničesar. Z muko morda uspejo izračunati, ali jim je natakar pravilno vrnil drobiž, pogosto pa se tudi pri tem zmotijo. Zato raje zaokrožijo navzgor, da se jim ni treba ubadati s tem …

Prebranega in slišanega nikakor ne razumejo. A kar je še huje – ne razumejo niti tega, kar sami povedo in napišejo. Sposobni so zgolj razbrati, o čem nekdo govori ali piše, ker prepoznajo nekaj besed, morda besednih zvez. Ne dojamejo pa smisla in pomena nobene povedi, kaj šele vsega besedila. Na besede se odzovejo z besedami, ki jih 'pesniško' zložijo v nekaj povedim podobnega, kar nima ne repa ne glave; kvečjemu včasih lepo zveni. V bistvu renčijo, lajajo in cvilijo … Kaj se zgodi, ko se nekaj takšnih bučmanov sreča, lahko vidimo na skoraj vsakem forumu, v kregarijah pod e-članki in blebetanju na Facebooku: mimogovor nesmiselnih povedi, ki se ponavadi konča s partizani in domobranci …

Da ne bo nesporazuma: bedaki niso samo domoljubni cerkvoljubni nazadnjaki, ampak tudi neopredeljivi strahopetno brezbrižni zmerneži in kvazi komunistično anarhistični skrajneži. Vsi bi radi fašizem: prvi črnega, drugi sivega, tretji pa barvnega. Razlika je le v tem: da hočejo biti prvi v službi vladarja, ki bo mislil namesto njih; drugi hočejo vladarja, ki jih bo pustil pri miru in odstranil vse drugačne, ki ta mir kazijo; tretji pa hočejo sami biti vladarji, ki bi mislili namesto vseh ostalih. Zgodovina je polna primerov vsega trojega. Vsi so polni hudega trpljenja, množice trupel in vedno večje revščine, ki se vedno konča na najnižji točki, od koder lahko gre samo še navzgor – a po drugi poti. In zdaj smo v kuhinji, kjer se pripravlja nova snov za učbenike prihodnosti, večja in strašnejša kot katerakoli doslej …

Evropi vlada nacizem. Evropa je izumila nacizem. Evropa je edina celina, na kateri so države poimenovane po narodih. Na drugih celinah ni narodov, kaj šele narodnih držav. Še vedno so ljudstva in plemena z različnimi kulturami in jeziki, pomešana znotraj držav in upravnih enot ali razdeljena mednje, kakor se je pač Belčkom in domačim izdajalcem zahotelo vleči meje …

Narodov so se domislili Evropejci v 19. stoletju. Prej jih ni bilo; bila so le ljudstva, razmetana med cesarstva, kraljevine, kneževine in kakšno republiko. Ko so narodi nastali, so si – nekateri prej, drugi kasneje – izborili svoje istoimenske države. Takoj po ustanovitvi so se lotili izčiščevanja vseh 'krvnih onesnaževalcev', ki niso pripadali naslovnim narodom: Ciganov, Židov, manjšin in svežih priseljencev, pa tudi – sicer krvno ustreznih – norcev in invalidov … Ta postopek je bil po 2. svetovni vojni začasno prekinjen, zdaj pa je njegovo kolesje spet steklo …

Se še komu zdi, da smo se znašli v vzporedni resničnosti, v kateri nacizem v Evropi zmaga, ne da bi moral kdo koga napasti ali iztrebiti? Še huje: v resničnosti, v kateri kmalu ne bo nenacističnih držav, da bi se lahko spopadle z nacističnimi. Posamezni nacizmi bodo napadli same sebe – ne bo 3. svetovne vojne, ampak bomo imeli vsak svojo državljansko. Začele se bodo s partizani in domobranci ter se končale s partizani ali domobranci. Zmagovalci manj uničenih držav bodo preživele gnali v bolj uničene, da zavzamejo ostanke. In ko ne bo več ničesar, kar bi bilo vredno zavzeti, bo mogoče spet nekaj časa mir …