Res ne vem, zakaj se stalno pritožujemo, kako zanič so liki, ki smo jih izvolili. Kako zanič so šele liki, ki jih nismo izvolili … V primerjavi z njimi izvoljeni praviloma izpadejo kar spodobno …

Naše možnosti so itak pičle. Pošteni ljudje delajo svoje in si nočejo mazati rok z vladanjem. Zakaj bi pustili svoje zanimive, izpolnjujoče in dobro plačane službe? Zakaj bi dali svojo zasebnost na razstavo? Zakaj bi jih množice neznancev blatile in o njih lagale? Zakaj bi bili deležni pritiskov in groženj za vsako dobro stvar, ki bi jo skušali izvesti? …

V politiko gredo trume barab in peščica naivnežev. Prvi tam delajo za svojo rit, drugi pa nimajo za burek (pa četudi bi ga čisto zares delili z vsemi). In kar je najhuje, z izjemo članov SDS ne eni ne drugi zadeve ne jemljejo resno. Še nedeljskega nakupa bi se človek lotil bolj premišljeno … Ljubiteljski pristop, ki žali naše čute in pamet, je prisoten že na bolj resnih državnozborskih volitvah. Na krajevnih pa se zadeva skoraj ne razlikuje od tega, kar bi srednješolci spacali pri gledališkem krožku za vajo …

»Najprej se pofotkajmo!« Zakaj vsi nadobudni politiki mislijo, da se tako želimo ves mesec na vsakem vogalu zaletavati v njihove gube in sluhovode ter bruhati ob njihovih nasmeških?

Ustvarjalni srednješolci bi si težko izmislili tako brezvezna gesla, kot te dni plavajo okoli omenjenih sluhovodov na plakatih. Njihova druga naloga bi torej bila, da zanja prosijo najbolj zabite sošolce brez trohice domišljije …

Nato bi stopili še do staršev in jih vprašali, kaj se jim zdi, da je v njihovi občini narobe. Izbrali bi reči, ki sta jih omenila vsaj dva starša. Razdelili bi se v dve ali več skupin. Vsaka bi se napila in zakadila, se domislila rešitev za izbrane težave, jih zapisala ter objavila in razobesila. Nato bi rešitve ostalih skupin po enakem postopku raztrgala: v dobesednem in prenesenem pomenu.

Soočenja z vsem naštetim tako nimajo veze. Gre za povsem gledališko vajo. Na tla narišeš črto in na vsako stran postaviš enega ali več osebkov iz različnih list. Vsak mora tistega na drugi strani prepričati, naj stopi nazaj. Ne sme ga mahniti, lahko pa krili in govori, kar hoče: kriči, grozi, preklinja, blebeta in grdo gleda.

Naivneži zmrznejo, barabini pa ostanejo … Na koncu zmaga tisti, ki ga pozna največ ljudi: ali je glavni v gostilni ali pa je ta njegova. In kot sem rekel, niti ne volimo tako slabo: skoraj vedno nam uspe iz te gnojnice izbezati manj grozne lopove, ki vsaj vedo, kako se je treba obnašati, če tega že ne znajo ali nočejo početi.

Če od ljudi, ki naj bi vodili državo in občino, ne zahtevamo ničesar drugega, kot da se prijavijo na volitve, česa drugega niti ne moremo pričakovati. Kje pa se še lahko prijaviš za službo: ki ne zahteva izobrazbe, znanj, sposobnosti in izkušenj; za katero ti ni treba priložiti podrobnega življenjepisa; kjer boš delal, kolikor ti bo; in si lahko prepričan, da bo plača dobra, redna in pravilno izplačana?

Le kaj bi se zgodilo, če bi likom, ki bi bili radi izvoljeni, predpisali izpit: iz funkcionalne in računske pismenosti, prava in računovodstva, delovanja občinskih, državnih in evropskih ustanov, opisa svojih bodočih del in nalog, jasnih predstav, kaj bo in kaj ne bo v njihovi pristojnosti, in temeljitega poznavanja področij, ki bi jih radi upravljali? Koliko bi jih opravilo tak izpit? Koliko teh, ki so že bili izvoljeni in so nas več let vodili (za nosove), bi ga opravilo? Bi ga sploh opravilo dovolj ljudi, da bi zapolnili vsa vodilna in odločujoča delovna mesta v javni upravi?

Le kako bi bilo živeti v državi, ki bi jo vodili ljudje, ki so opravili itak izpit? Filmi, televizija, književnost in resničnost so polni svetov, ki jim vladajo enaki ali še hujši psihopati, narcisi, norci in tepci kot nam … Že voditelji, ki bi razmišljali dlje kot do naslednjih volitev, se uvrščajo v žanr znanstvene fantastike. Si še lahko zamislimo svet, v katerem bi nas skozi bodoče vremenske in ekonomske ujme vodili ljudje, ki bi hoteli in znali dobro poskrbeti ne le zase in morda svoje otroke, ampak tudi za naše vnuke?

A če nas čaka Mad Max, je morda bolje, da že zdaj vežbamo s čim hujšimi razbojniki, da prehod ne bo tako hud …