10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva). 

O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb: 

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« 

Dodajmo temu členu 26. člen, ki pravi, da ima »vsakdo pravico do izobraževanja«, in dobimo celovito sliko osnovnih človekovih pravic oziroma osnovnih človekovih potreb, ki so v ožjem smislu povezane s preživetjem, v širšem pa z blaginjo posameznika in družbenih skupnosti. Danes je več kot 800 milijonov ljudi lačnih, torej jim je kratena najbolj osnovna človekova pravica – pravica do življenja; skoraj polovica Zemljanov (3,5 milijarde) pa živi v revščini, kar pomeni, da so jim kratene ena ali več zgoraj naštetih osnovnih človekovih pravic. 

Danes bi morali 25. (in tudi 26.) člen Splošne deklaracije človekovih pravic postaviti na prvo mesto vseh političnih programov v vseh državah sveta in v vseh mednarodnih institucijah. Kajti prikrajšanje za hrano, vodo, oblačila, stanovanja, zdravniško in socialno oskrbo ter izobraževanje, so vzroki za največje probleme, s katerimi se sooča moderen svet: od družbenih do okoljskih problemov, od migracij do terorizma, od ekonomske do politične krize. 

A četudi 25. člen zapišemo v politične in ekonomske programe, kako neki jih bomo uresničili? Z višjo gospodarsko rastjo? Potem bomo zagotovo dokončno uničili planet. Z ograjami in žicami na mejah ter z novim oboroževanjem? Potem bomo slej ko prej zadušili mednarodno sodelovanje in sprožili še hujše konflikte in vojne. Ne potrebujemo še več potrošniških izdelkov, orožja, ograj, zidov, konkurenčnosti. Potrebujemo pa več sodelovanja, solidarnosti in predvsem pravičnejšo delitev globalnih dobrin. 

Ekonomija delitve je tista pot, ki bo v 21. stoletju končno omogočila izpolnitev zgoraj omenjenih pravic slehernega posameznika in skupnosti. Ekonomija delitve preprosto pomeni, da se na globalni, državni in lokalni ravni dogovorimo za primerne načine, kako vsakomur zagotoviti neoviran dostop do tistih ključnih dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. To pa je temelj miru in blaginje v našem skupnem domu – na planetu Zemlja. 

70. let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, s katero smo leta 1948 poskušali preprečiti ponovitev dveh strašnih vojn, ki bi se v tretje lahko končala s popolnim uničenjem človeštva, je čas, da končno naredimo pomemben korak naprej in uresničimo pravice iz 25. člena za vse ljudi.