Zima, vroča kot poletje; na jug se pticam ne mudi;

lipa odene se v cvetje – čas, da se Matjaž zbudi.

Pretegniti se ne more – brada ga navzdol tišči.

Meč izdre in jo odseka – meč na koščke se zdrobi …

Zarjavelo, preperelo; nohtov, brad in las povsod …

Rog je cel. Matjaž zatrobi: »Budnica! Gremo od tod!«

o

Goli, bosi, brez orožja – sto kosmatih v Črno gre.

Zahtevajo sprejem kraljevski, Črnjani pa se razbeže.

Črnjanski norci, tepci, kriplji odprejo vrata na stežaj:

»Pod tuš, k frizerju mora četa!« Nato pa pride policaj –

ne en; kar sto, z orožjem, ščiti – za viteze ni nič težav …

Vse vzamejo, takoj vse znajo; še avti prišli bodo prav.

o

Na Krnski grad kolona maric se pelje. Ves svet vkup drvi.

»Kralj Matjaž se je prebudil! Zdaj svoboda naj živi!«

Policaji in vojaki ustavili bi ta sprevod,

a ljudstvo jim ne dovoli – ob cesti stražijo povsod.

Krnskega gradu več ni, novinarjev pa več kot Turkov;

nesramni in vsiljivi so. Razmeče kralj to bando ščurkov.

o

Obkoli vojska Krnski grad; zaman je misel na odpor,

a ljudstvo živi zid zgradi. Noben junak ne gre v zapor.

Je jasno policajem, da morajo izbrati stran.

Naj vojska strelja ljudstvo? Koga sploh jemlje v bran?

Avto, kombi, bus, motor … – vse živo maricam sledi.

Ljubljana, Dunaj, Budimpešta: z vladarji kralj spregovori.

o

Pajac je lutka, ni vladar; Matjaž odide brez besed.

Starec meglo ima v očeh; je brez časti, a dela red …

Trinogi tepec jajca ima: »Madžarsko očistil sem smeti!«

»Nekoč je vsak rad bil Madžar; od tebe še Madžar beži,«

Matjaž, sit gobezdačev, reče in s pendrekom ga pošlje spat,

vitezom pa zapové: »Fašiste bíjte, to svojat!«

o

»Kdo vam vlada?« vpraša ljudstvo. »Tujec ali domačin?«

»Ne vemo … Trg, denar, obresti … Kot nek gospodarski džin …

Določiti smemo tolpo, ki jo dresira poglavar;

kdo ukazuje poglavarju, pa ne sme nam biti mar.«

»Samí ste izbrali te pokveke in zdaj osvobodim naj vas?

Pokličite jih na zagovor, da slišim tudi njihov glas!«

o

Ljudstvo zgrabi vlado v Bruslju; pred kraljem na kolenih so.

»Vi vladate po vsej celini?« »Ne, mi samo bogati smo.«

Matjaž zdaj Evropejcem reče: »Dovolj bezljanja tja v tri dni!

Kaj vam je storiti treba, da dobro bi živeli vsi?«

Evropa tuhta, ZDA pa raketira njena tla.

»Vladar je tam,« spozna Matjaž. »Boji se ljudstva mojega …«

o

Takoj se v ZDA odpravi. Zemljanom končno film poči:

človeštvo vso oblast odstavi in urade vse naskoči.

Predsednik združenodržavski pred Matjaža je priveden;

joče, pljuva: »Nisem kriv!« »Si mož ali si mulc poreden?

Ta stvor ni kralj sveta. Kdo je?« Matjaž izgublja potrpljenje,

sovražnikov mogočnih vajen, ki čast jim več je kot življenje.

o

Izve, da to so milijarderji, dediči, lastniki znamk,

vlagatelji in profiterji, v glavnem dedki, nekaj mamk.

Izve, da ljudstvo hoče znamke, da tuje raje ima kot svoje,

se naveliča, kupi novo in meče proč cele zavoje.

»Sveta vladarjem svet plačuje in, ker še bolj ne more, stoka …

To ljudstvo krade samo sebi … Ne kupi – bogatun bo spokal!

o

Ljudem ni pomoči današnjim,« Matjaž se k vitezom obrne,

»nihče ne sili jih garati; vsak se sam na delo vrne.

Kdor jim vlada, si zasluži, da jih izcedi do konca …

Jaz ne bom jih reševal! Dobro bi delo malo sonca.«

Vojsko razpusti Matjaž, vsak po svoje gre v svet:

izginejo, kot bi se vdrli v tla. Ni rešitve za planet? …

o

Človeštvo brez vladarjev, vneto, samo sebi prepuščeno,

čaka, če si bo premislil, svobodo strl neomejeno …

Nato ljudem ta všeč postane. Vsak gre, kamor mu je želja:

vsak si najde dom pod soncem ali vandra iz veselja;

dela, kar je treba, dobro, skrbi za svoje, vsem pomaga.

Pohlepne in oblastne tipe pa skupaj ženejo prek praga …

o

Stoji pod vrhom Pece koča, jablan, trt poln sadovnjak,

na klopci pa orjaški dedek si suknjo krpa – moj junak …