Nekoč so v deželi za troglavo goro živeli oče, mati, sin in hči. Dežela je bila lepa in rodovitna, in družina je dobro živela. Imeli so se radi, bili so veseli in radi so peli.

Nekega dne pa so oče, mati in sin zapeli, a hči se jim ni pridružila.

»Je s teboj kaj narobe?« jo je vprašal oče.

»Ne,« je odgovorila hči.

»Zakaj pa ne poješ z nami?« jo je vprašala mati.

»Ni mi do petja,« je odvrnila hči.

»Seveda, ker ne poješ tako lepo kot mi in te je sram,« jo je podražil brat.

Sestro so oblile solze. Stekla je v svojo sobo in zaprla vrata.

»Kako si lahko tako hudoben?« je mati okregala sina.

»Če pa je res,« se je ta branil.

Mati se je obrnila k očetu v pričakovanju, da jo bo podprl, ta pa je veselo prepeval dalje. Sin mu je pritegnil in nato se jima je pridružila tudi mati.

Hči pa se ta dan ni več prikazala iz sobe. Ko so jo klicali k večerji, ni hotela priti.

»Pa naj bo lačna!« je odločil oče.

Po večerji je mati vstopila v njeno sobo. Notri je bila tema in hči je bila v postelji. »Ali spiš?« jo je vprašala.

»Pusti me pri miru!« je rekla hči.

Mati je stopila k postelji. »Tako se z menoj ne boš pogovarjala! Vstani in se mi opraviči! Pri priči!«

»Pusti me pri miru!« je ponovila hči.

Mati jo je dvignila s postelje in ji prisolila zaušnico. »Zdaj pa se opraviči!«

»Oprosti!« je rekla hči in zlezla nazaj v posteljo.

»Danes zate ni večerje!« ji je povedala mati na izhodu in za seboj zaprla vrata.

»Vzgojno!« ji je prikimal sin, ki je prisluškoval iz dnevne sobe. »Se bo že naučila; tudi jaz sem se …«

»Vsi smo se,« je pritrdila mati.

o

Toda hčerino vedenje se v naslednjih dneh ni izboljšalo. Držala se je mrko, prav nič veselo, in nič več ni pela. Jedla je malo ali nič. Na vprašanja je odgovarjala kratko, sicer pa se ni z nikomer pogovarjala. Naredila je, kar ji je bilo naročeno, in nič več.

Tri dni je družina prenašala njeno vedenje v upanju, da jo bo minilo. Ko se je hči tretji dan pri večerji zmrdovala in z vilico potiskala meso sem ter tja po krožniku, pa je očetu prekipelo. Pribor je odložil na mizo, da je zažvenketalo, in zarohnel: »Zdaj pa dovolj! Ali boš jedla kot človek, ali pa ti damo hrano v skledo in na balkon, pa tam jej kot pes!«

»A je tako neužitno?« jo je vprašala mati.

»Ne,« je rekla hči.

»Kaj pa je?«

Hči ni odgovorila, ampak je počasi jedla dalje. Še vedno se je zmrdovala.

»Ko te gledam, kako se pačiš, bo še mene minilo. Moram hitro pojesti!« se je pošalil brat in si pričel basati hrano v usta.

»Mene pa, ko gledam oba,« je rekel oče. »Jejta, kot se spodobi, ali pa bosta šla na balkon!«

Otroka sta se zbrala in lepo pojedla večerjo do konca.

o

Starša sta upala, da bo hčerinega in posledično sinovega grdega vedenja s tem konec, a naslednji dan je bilo še huje. Ko je hči prišla domov, ni rekla ne »bu«, ne »mu«. Zaprla se je v sobo. Ko je kdo odprl vrata, je ležala na postelji in držala v rokah učbenik, kot da se uči. A če so jo vprašali, ali se uči in kaj se uči, je bila tiho. Na večerjo ni prišla. In zjutraj ne na zajtrk.

»Že ni lačna,« je rekel oče.

»Tako je bolje; lahko v miru jemo,« je bil zadovoljen sin.

A ko je tudi zvečer ni bilo k mizi, je imel oče dovolj. Stopil je v njeno sobo in ukazal: »Zdaj pa povej, kaj je narobe, ali izgini iz hiše in se ne prikaži več!«

»Lizika,« je rekla hči.

»Kaj je z liziko?«

»Dal mi je.«

»Kdo?«

»Župnik.«

»In zdaj si že dva dni sita?« jo je vprašal brat, ki je prišel v sobo za očetom.

»Izgini!« je rekel oče in zaprl vrata, ko je sin izstopil. »Kakšno liziko ti je dal?« je vprašal hčer.

Na njem je pokazala mesto, kjer se staknejo noge.

»To liziko ti je dal?« se je očetu razjasnilo. »In kaj si naredila z njo?«

Bila je tiho.

»Pokaži!« ji je ukazal.

o

Hči je tako na najboljši možni način – skozi izkušnjo – spoznala, kakšni so uveljavljeni družbeni odnosi in kje ji je mesto, ki ji ga je namenil dobri Bog.

»Naša naloga, naloga žensk, je, da so moški zadovoljni. Če niso zadovoljni, je to naša krivda. Zato moramo narediti, kar nam rečejo, in potem je vse v redu. Tako je vedno bilo, je in bo,« ji je pojasnila mati, vendar hči tega nekako ni hotela sprejeti.

»Bodi vesela, da dobiš inštrukcije, in to od dveh! Ko boš dobila fanta, boš že vedela, kako in kaj, in se ne boš lovila,« jo je skušal razvedriti brat, vendar se ni hotela razvedriti.

Ni se sicer ničemur upirala. Hodila je v šolo in se pridno učila, čeprav ni imela takšnih ocen, kot bi jih glede na svojo pamet lahko imela. Tudi k verouku je hodila in se pripravljala za obhajilo. Doma je delala, kar so ji rekli. Celo jedla je brez zmrdovanja. A v njej ni bilo veselja: veselja, da živi v lepi deželi; veselja, da živi v dobri družini; veselja, da je živa in zdrava in da je pred njo še skoraj vse življenje. Kot da ji je vseeno.

Oče, mati in sin so se trudili biti še naprej veseli. Še vedno so radi zapeli. A bilo je, kot da veselje odteka iz njih. Z vsakim dnem, z vsakim smehom in pesmijo ga je bilo manj. Včasih je minil dan, dva ali celo trije, ne da bi se kdo zasmejal ali zapel. Tudi sin ni več dražil sestre. To je bil nekoč – sploh ob njenih odrezavih odgovorih – vir zabave za vso družino. Zdaj pa nič. Kot da se je v hišo naselil Satan.

o

Nekega dne je župnik prišel na obisk k žalostni družini. Povabila ga je mati, da bi pomagal rešiti družino in vanjo vrniti veselje. Vsi skupaj so posedli na sedežno garnituro.

Najprej so na župnikovo pobudo zmolili, nato pa jim je namenil lepo pridigo o družinskih odnosih, ki se morajo negovati. »Družina mora skupaj reševati težave in skupaj moliti! Vsak mora moliti sam zase, a tudi skupaj morate moliti za dobrobit vseh! Moliti morate, da se reši težava vsakega od vas posebej in da se rešijo težave vseh skupaj! Žalosten in brezvoljen človek ne more služiti ne sebi, ne družini, ne Bogu, ne domovini.

Žalost je greh. Žalosti se je treba otresti in sramovati. V kogar se je naselila žalost, se je vanj naselil Satan. Satan je tujec. On ni krščanski; je arabski in egiptovski in kaj jaz vem kakšen še. Krščanstvo mu je napoti in ga hoče uničiti. Vsi kristjani smo mu napoti. Satan je tuj naši kulturi; prišel je, da uniči našo kulturo, da raztrga družinske vezi. On prinaša žalost in svetobolje. Zaradi njega so ljudje brez volje ali pa se upirajo.

In tega Satana je treba izgnati, da se ne naseli v druge! Če je žalosten in brezvoljen en član, je žalostna in brezvoljna vsa družina. Če je žalostna ena družina, se to v cerkvi in na ulici prenese na druge, in potem je žalostna vsa vas ali mesto, župnija, celo država. Žalost enega človeka lahko postane žalost vseh in potem vsi zapadejo Satanu. Samo poglejte, koliko žalostnih ljudi je dandanes med nami! To so ljudje, ki so se odvrnili Bogu, kajti Bog je veselje. Slovenec je kristjan in vesel človek, Satan pa ne prinaša veselja ampak žalost! Zato ne bodite žalostni! Ne obračajte se k temi, ampak k luči! Prižgite luči, naj bo svetlo! Lepo se oblečite, zapojte in zavriskajte! Bodite veseli in Satan bo pobegnil! Satan ne prenese veselja.«

Družina je poslušala nasvet modrega in dobronamernega svetega moža. Nemudoma so naredili, kakor je rekel. Šli so po hiši in prižgali vse luči; sin je prižgal tudi tisto na mobilcu. Pobrskali so po omarah za zakmašnimi oblekami živih barv in jih oblekli. Mati je obesila svetlejše zavese ter okrasila mize in police s prazničnimi prti. Oče si je oprtal harmoniko in široko raztegnil meh. Glasno so zapeli in nato so peli in peli. Žalost je dobila razpoke. Peli so dalje in vriskali. Žalost se je usipala iz njih in se zdrobila v prah, ki ga je pesem odpihnila iz hiše.

Mati je pripravila okusno večerjo in povabili so župnika, da se jim pridruži za mizo. Po večerji se je poslovil. Šel je naravnost k oltarju in se zahvalil Bogu, ker mu je pomagal rešiti družino iz krempljev Satana.

Oče je vsakemu rešenemu družinskemu članu natočil kozarček šnopsa. Ko so spili, so družno zmolili zahvalo župniku, ker jim je pomagal, in Bogu, ker jim ga je poslal. Zapeli so še pesem ali dve in se odpravili spat. Pred spanjem so zmolili še vsak zase.

o

Naslednji dan so se – polni veselja in ljubezni do življenja – odpravili v službe in šole. Oče in mati sta se vrgla v delo, da bi bilo v njuni domovini dobro in je ne bi zajela žalost. Sin in hči sta se vrgla v uk, da bi lahko nekoč služila domovini.

Hči je spoznala, da žalost ne vodi nikamor. Žalost rodi samo več žalosti. Bolje je pozabiti na težave in se truditi biti vesel. Bolj se trudiš, bolj si vesel. Bolj si vesel, bolj te imajo radi in več lahko narediš zase in za druge. »Slovenka sem in Slovenka bom ostala. Le zakaj bi želela biti kaj drugega? Lizike pridejo in grejo, veselje pa ostane, če ga gojiš,« si je rekla in glasno zavriskala: »Ju-ju-juhuhu!«