Oče, mati, hči in babica so sedeli na skalnem robu. Babičine stare, trudne oči so potovale po okoliških hribih in grapah, reki v dolini in gorah v ozadju. To je bil njen svet – edini svet, ki ga je poznala. »Nekje tam daleč je morje,« je vnukinji pokazala s prstom, »in tam živijo morska ljudstva. Za gorami,« je pokazala v drugo smer, »so obsežne ravnine, kjer živijo ravninska ljudstva. Srečevala sem te ljudi, ki so se že na majhnih klancih trudoma vzpenjali in spuščali, na trgovskih poteh skozi našo deželo. Nekje tam daleč, nepredstavljivo daleč,« je spet pokazala proti morju, »pa so menda velika mesta – kot bi hiša do hiše prekrila vso dolino in še več, z več ljudmi, kot sva jih jaz in ti skupaj videli v življenju. Tam živijo mestna ljudstva.«

Sami so bili pripadniki gorskega ljudstva – ljudstva, ki živi v hribih in grapah, ob rekah v ozkih dolinah in poleti obiskuje gore. »To je moj dom,« je rekla babica zadovoljno, »in nikjer drugje si ne želim živeti. Tu ne potrebuješ ladij; čolnič, da prideš čez reko, je čisto dovolj. Tudi ravnin ne maram; tam so močvirja in megle, povsod je enako in sploh ne veš, kje si. Tu, v gorah, se ne moreš izgubiti, ne moreš biti tuj. Vedno je kje kak vrh, ki ga poznaš – tvoj vrh.«

Sonce je sijalo, vetrič je pihljal, ptički in črički so peli – povsod je bil mir. A za hribi so se že zbirale črne sence. Prišli so mračni Kelti s severa z mogočno vojsko. Preplavili so doline kot povodenj in zradirali grape kot hudourniki. Nobena vas ni ostala cela. Domačini so se borili, se skrivali v gozdovih in tavali po pogorjih, da bi ubežali smrti. Vsak je prispeval, kar je lahko, in nazadnje so Kelte odgnali. A babica tega ni dočakala. Da ne bi bila nikomur v napoto in da bi zanje ostalo več hrane, je zapustila svojo rodbino in se ni več vrnila.

V lepo deželo se je vrnil mir. Vnukinja je postala babica in njena vnukinja tudi. Medtem pa so velika mesta onstran morja postala še večja. Iz največjega je krenila vojska, proti kateri je bila davna keltska vojska zgolj četica. Prepredla je gorato deželo kot gozdna zavesa, jo zavzela in zatrla vsak odpor. Rimljani so zasužnjili svobodne ljudi in razbili njihove družine. Za njih so morali graditi ceste in mesta in delati v njih.

A niso zasužnjili vseh. Matere so poznale skrivne poti, po katerih so hodile po jagodičje, zelišča in gobe. Očetje so poznali previse in jame, ki jih je bila dežela polna. Vedele so, kje je pod zemljo voda. Svoje družine so peljali na majhne ravnice, skrite v strmih bregovih, kjer so si lahko postavili bivališča. Tudi če niso bili nikoli tam, so od svojih prednikov in sorodnikov vedeli, kam morajo iti. Skriti pred tujimi Rimljani so domorodci stoletja živeli, kot so bili navajeni. Kdor ni želel, je šel v dolino in postal Rimljan, če je imel srečo, ali rimski suženj, če je ni imel.

Kolikor je Rim izgledal mogočen in njegova vojska silna, se je po stoletjih boja s svobodnimi ljudstvi na svojih mejah končal. Preplavili so ga Germani in Huni. Mesta so zravnali z zemljo, ceste pa je prerastel plevel. Tudi gorati deželi niso prizanesli. Kdor je bil Rimljan ali suženj, je bil ubit ali pregnan. A domačini, ki so se toliko rodov skrivali pred Rimljani, so se znali skriti tudi pred Huni in Germani.

Ko so ti odšli, so doline ostale nenaseljene. Po njih so se potikale raznorazne tolpe in vojske. Cela ljudstva so se selila sem ter tja in iskala prostor pod soncem, kjer bi se lahko ustalila in živela v miru. Tako so v gorato deželo prišli bledopolti ravninski Slovani. Takoj so prepoznali prednosti, ki jih prinaša zavetje hribov in gora, in se v njej naselili – v dolinah, v grapah, v hribih in gorah. Domačinov si niso podjarmili, so pa uvedli svoje običaje, prakticirali svojo vero, in živeli svoj način življenja.

Pred domačini je bila velika odločitev. Slovanov ni bilo moč pregnati. Bilo jih je enostavno preveč, in kar naprej so prihajali novi. Očetje nekaterih rodov so se odločili sobivati z njimi, da bi lahko še naprej živeli po svoje na svoji zemlji. Očetje drugih so se odločili umakniti nekam, kjer ni tujcev. Šli so na jug in se pridružili svojim daljnjim sorodnikom, ki so tam živeli.

Kdor je ostal, je s Slovani sodeloval, trgoval in stkal prijateljske vezi. Njihovi otroci in vnuki so se poročali med seboj, da bi te vezi utrdili. A ker je bilo Slovanov več, so domorodci sčasoma prevzeli njihove navade, vero in jezik. Ljudje, ki so tisočletja živeli po svoje na svojem, so postali Slovani. Kot Slovani so se podredili germanskim kraljem in prevzeli tujo in povsem drugačno krščansko vero. Od njihove kulture ni ostalo nič in zgodovina je pozabila nanje.

Rodovom, ki so se umaknili, se ni godilo dosti bolje. Umikali so se proti jugu. Slovani so v valovih preplavljali njihovo očetnjavo – doline, grape, hribe in gorske planjave Balkana. Bizantinci, še vedno mogočen ostanek Rima, so vsem skupaj vsilili krščansko vero. Ko so izgubili mogočnost, so najrodovitnejšim predelom dežele zavladali Slovani. Staroselci, ki so hoteli ostati svobodni, so se morali umakniti v najbolj strme in nedostopne skale in kotanje, kamor ni hotel nihče drug.

Bizantince so nadomestili Otomani. V naskokih so vihrali čez deželo in jo plenili. V zameno za manj plenjenja so ji vsiljevali še eno čudno vero – islam. Najstarejši staroselci so se mu sprva junaško upirali, po tehtnem premisleku starešin pa so ga sprejeli. Z novo vero so se ločili od Slovanov, Otomani pa so jim pustili, da iz svoje zaplate gorovja potegnejo, kar le znajo in zmorejo. Napočil je čas vrnitve. Edini pravi staroselci so postali uspešni trgovci, vojaki in državniki, ki so svoje ljudstvo in deželo proslavili širom sultanata in sredozemlja. Lahko so gojili svoj način življenja, na vnuke prenašali običaje svojih dedov, govorili v jeziku svojih mater in – naskrivaj – iz roda v rod prenašali vero svojih davnih prednikov.

Tako so dočakali tudi padec Otomanov in ustanovili svojo neodvisno državo. Za zelo kratek čas so jih zavzeli potomci Rimljanov in Germanov, naslednje udarce pa so si neumno zadali sami. Sami sebi so vsilili strogo oblast, ki je prepovedala stare običaje, stare in nove vere. Sami sebe in svojo deželo so zastrupili s smrdljivimi plini, jedko brozgo in ostrim prahom. In stroga oblast je padla. Nadomestili so jo z brezumno in izbojevali še eno uničujočo vojno s starimi sovražniki Slovani, kar jih je pahnilo v skrajno bedo. Kot divje in eksotično ljudstvo, skoraj pozabljeni od preostalega sveta, so pričakali sedanjost.

A kot eno najbolj trdoživih ljudstev na svetu bodo prestali tudi brezumnost. Tuji in domači vladarji od zgoraj uničujejo njihov svet, oni pa ga od spodaj ves čas gradijo – ne s kamni, stroji in orožjem, ampak z ljudmi. Poročajo se med seboj in krepijo bratstvo med rodovi. Množijo se in na mlade skrbno prenašajo stare običaje in modrosti. Kdor izstopi iz družine, ga rod izobči. Kdor delal v dobro družine, v rodu vedno najde oporo.

Njihova domovina se širi. Rod za rodom se vračajo tja, kjer so njihovi predniki že bili – tudi v gorsko deželo na severu očetnjave. Zelenjadarji, gradbinci, trgovci z rabljeno robo – tujci na svoji zemlji. Vsak pripelje družino in ostane. Družine se držijo skupaj, vzdržujejo mrežo sorodnikov, prijateljev in sodelavcev svojega staroselskega rodu ter se množijo. Samo drug drugega imajo. Slovani jim dajo povsod vedeti, kdo so in od kod. A sami to vedo bolje.

Dosti Slovanov je starih in bodo kmalu umrli. Malo potomcev imajo in še ti se izseljujejo. Družine razpadajo, družinski člani so odtujeni in si ne pomagajo, rodov pa sploh nimajo. Hiše so naprodaj. Tudi posestva so naprodaj. Čas dela za staroselce.

Nekoč, v ne tako daljnji prihodnosti, bo vnukinja današnje babice postala babica. Svojo hčer, njenega moža in vnukinjo bo peljala na skalni rob nad domačijo. Njene stare, trudne oči bodo potovale po okoliških hribih in grapah, reki v dolini in gorah v ozadju. To bo njen svet – edini svet, ki ga bo poznala. »Nekje tam daleč je morje,« bo pokazala vnukinji s prstom, »in tam živijo morska ljudstva. Za gorami,« bo pokazala v drugo smer, »so obsežne ravnine, kjer živijo ravninska ljudstva. Srečevala sem te ljudi na trgovskih poteh skozi našo deželo, ko so po polžje vozili po ozkih cestah in zavirali na vsakem ovinku. Nekje tam daleč,« bo pokazala v vse smeri, »pa so menda velika mesta – kot bi hiša do hiše prekrila vso dolino in še več, z več ljudmi, kot sva jih jaz in ti skupaj videli v življenju. Tam živijo mestna ljudstva.«

Babica in vnukinja bosta pripadnici gorskega ljudstva, ki – s kratkim premorom – že tisočletja živi v slovenskih hribih in grapah, ob rekah v ozkih dolinah in poleti obiskuje gore. »To je tvoj dom,« bo rekla babica zadovoljno, »in nikjer drugje si ne želi živeti! Tu ne potrebuješ ladij; mostič, da prideš čez reko, je čisto dovolj. Tudi ravnin ne maraj; tam so mesta in tujci, povsod je enako in sploh ne veš, kje si! Tu, v gorah, se ne moreš izgubiti, ne moreš biti tuja. Vedno je kje kak vrh, ki ga poznaš – tvoj vrh.«