Ubogi starši polnoletnih dijakov, ki nimajo več nadzora nad šolanjem svojih 'otrok'! Ubogi prfoksi, ki so tako izgubili še en vzvod zastraševanja dijakov! Ubogi nezreli dijaki, ki bodo zdaj čisto zavozili!

Polnoletnost je dogovor – črka na papirju, ki nima smisla, ampak zgolj posledice … Človek sekundo čez polnoč svojega 6.574 dne življenja izven maternice ni nič bolj in nič manj zrel kot je bil nekaj sekund prej. A če je to noč storil prekršek ali kaznivo dejanje, bo za vse vpletene zelo pomembno, ali ga je storil pred polnočjo ali potem – in to z upoštevanjem poletnega oz. zimskega časa. »Neumnost!« bi rekli, a gre za neumnost, ki lahko korenito vpliva na njegovo nadaljnjo usodo …

Kdaj je človek zrel? Če bi primerjali povprečno odprtost in prilagodljivost najstnikov s povprečno zadrtostjo in duhovno olesenelostjo ljudi v 'najlepših' letih ali starcev, bi morda prišli do zaključka, da so pubertetniki bolj zreli od menopavzarjev. Zrelost ni premo sorazmerna s starostjo. Včasih narašča strmo, včasih položno, včasih več let ali desetletij komaj opazno usiha, včasih pada, včasih pa strmoglavi … Bolj kot premica na grafu izgleda kot črta, ki bi jo s prosto roko narisal otrok.

Zrelost posameznika tudi ni enaka na vseh področjih. Nekdo je lahko učinkovit srednješolski učitelj, pa je butelj za pravo. Drugi je lahko (vsaj nekaj časa) nenadjebljiv odvetnik in hkrati zavaljena pijandura. Tretji je lahko zavaljena pijandura, a vozi izključno trezen in po predpisih. Četrti je lahko vzoren voznik in istočasno uničujoče zajeban starš. Peti je lahko dober starš in … No, če je dober starš, je tudi zrel človek … A če bi vprašali polnoletne dijake, ali so njihovi starši res zrele in odgovorne osebe, koliko bi jih odgovorilo pritrdilno? …

V uradniškem jeziku je zrelost, ki pritiče polnoletni osebi, enaka poslovni sposobnosti. A te nihče ne ocenjuje, razen pri osebah z motnjami v duševnem razvoju, z motnjami v duševnem zdravju, s poškodbami ali boleznimi možganov in odvisnikov. Enostavno velja, da je prvih 6.574 dni svojega življenja niti pod razno nimaš, od tiste polnoči dalje pa jo samodejno imaš …

Poslovna sposobnost ni vezana na funkcionalno pismenost in sposobnost računanja. Če bi bila, bi moral vsak četrti Slovenec veljati za poslovno nesposobnega … Poslovna sposobnost torej ne pomeni dejanske sposobnosti razumevanja zakonodaje in drugih življenjsko pomembnih pravilnikov. Kljub temu smo 'poslovni sposobneži', če jih prekršimo in nas dobijo, kaznovani in odgovorni za posledice.

Poslovna sposobnost tudi ni vezana na življenjski slog, razen v primeru narkomanov, igralcev na srečo in drugih skrajno zapravljivih nesposobnežev, ki ogrožajo sveti ekonomski red. Če ste pijanec, nasilnež ali prometni divjak in ogrožate samo svojo družino, sosede in soudeležence v prometu, se vam ni treba ničesar bati … Prav tako ne, če ste predebeli ali presuhi, nerodni ali ubogljivi, versko blazni ali topoumno brezbrižni … Če ste deloholik ali samoljubni okoriščevalec, pa boste z malo sreče vi vodili igro, v kateri bo nesposoben izpadel nekdo drug …

In nenazadnje, poslovna sposobnost ni vezana na naše volilne sposobnosti. Že med kandidati je ponavadi več kot četrtina takšnih, ki resnega preizkusa ne bi opravili … Kolikšen je šele delež volilcev, ki se pustijo vedno znova prepričati najbolj odvratnim in trdovratnim lopovom, za katere so samo sužnji in topovska hrana? In to kljub temu, da imajo vselej na voljo tudi nekaj manjših lopovov in celo kakšnega v redu človeka … Bodimo iskreni: je v zrelosti odločitve, komu ali čemu zaupati svojo usodo, kakšna bistvena razlika med otroki, polnoletnimi najstniki in 'odraslo' odraslimi?

18-letniki, ki so (menda) sposobni odgovorno voziti, odgovorno pijančevati, odgovorno kaditi in odgovorno voliti, se naj ne bi bili sposobni odgovorno šolati. To je glavni izgovor pametnjakovičev, ki bentijo proti uredbi. Zato naj bi nad njimi bdeli starši, ki imajo do tega menda vso pravico, ker jih morajo vzdrževati. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko teh istih pametnjakovičev ob drugih priložnostih benti čez permisivno vzgojo, zaradi katere naj se mladostniki ne bi bili več sposobni odgovorno odločati o lastni usodi …

Necenjeni butasti in kratkovidnih starši, ki sami sebi skačete v zobe! Tudi svoje otroke, ki študirajo – nekateri so le leto starejši od polnoletnih dijakov –, morate vzdrževati, pa nimate pravice do vpogleda v njihove ocene in nadzora nad njihovim študentskim življenjem. In vsi vemo, da je študentsko življenje čista blaznica, ki skupaj z blaznostjo študija marsikoga odnese daleč od diplome … Zakaj pa to s takšno lahkoto dopuščate?

In potem lahko greste še dalje. Tudi v službah še zdaleč ni vse tako, kot bi moralo biti … Pa še o domovih za ostarele bi se dalo kakšno reči … A kdo je potem permisiven starš: tisti, ki nadzoruje, ali tisti, ki se vsepovsod meša zraven?