Pogovoriti se moramo o učnem gradivu
Če vas je naslov spomnil na film Pogovoriti se morava o Kevinu (2011), je to njegov namen. Učno gradivo je množični morilec šolarjev. Ubija domišljijo, ustvarjalnost, raznolikost mišljenja, učenja, spopadanja z izzivi in izpolnjevanja nalog. Puščobno, enolično, nesmiselno in neživljenjsko učno gradivo ustvarja sovražnike šole, izobrazbe in omike. Ustvarja topoumneže, ki hočejo nehati misliti, ker je to preveč bedno. Ustvarja bedake, ki hočejo gospodarja in pod njegovim vodstvom uničiti vse, kar jih bega – kar je v tej družbi raznolikega in lepega.
In soustvarja učence, ki na šolah izvajajo množične pokole. Če bi šole in učitelji te otroke pritegnili, kljub težavam s starši in sošolci ne bi krenili na svoje morilske pohode. In ne slepimo se: če bi imeli v Sloveniji podoben odnos in dostop do orožja, kot ga imajo v ZDA, bi tudi mi že zdavnaj dobili svojo Kolumbino …
To so težke obtožbe. Jih res lahko odložimo na pleča ustvarjalcev učnih načrtov, učbenikov, delovnih zvezkov, delovnih listov, zvočnih in filmskih posnetkov, priročnikov in preizkusov znanja, ter na pleča učiteljev, ki vse to uporabljajo v dobri veri, da učencem koristijo?
Če odgovor iščemo pri strokovnjakih za vzgojo in izobraževanje, slika ne bo tako huda (res pa še zdaleč ne bo tako rožnata, kot bi bilo možno, dobro in prav). Za tiste, ki so se šolali z muko, ki so se komaj prebili ali so šolanje prekinili – ki jih je šolski sistem vsako uro vsakega dneva sproti izpljunil in pohodil –, pa sem v svoji oceni morda celo preblag. Tudi mnogi, ki smo šolanje po zaslugi prirojenih učnih sposobnosti prestali z dobrimi ali celo odličnimi ocenami, mu sami niti slučajno ne bi dali pozitivne ocene. Koliko je odličnjakov in vestnih študentov, ki še leta po prejemu zadnjega spričevala, diplome ali doktorata ne bi sanjali mor, v katerih jih preganja učno gradivo? Mene so preganjale približno toliko let, kolikor sem jih preživel v šolah. Mojega deda, ki je imel boljše ocene od mene, so preganjale, dokler mu skleroza ni načela možganov, morda pa tudi kasneje …
Kaj je torej narobe z učnim gradivom? Gremo lepo po vrsti!
UČNA SNOV je po eni strani strahotno površna: izpušča pomembna poglavja (učni načrt za zgodovino v gimnazijah npr. preskoči 1. in 2. svetovno vojno – str. 37), pri ostalih pa marsikaj pusti vnemar. Po drugi strani pa tisto, česar ne izpusti, običajno obdela preveč podrobno. Bistveno in nepomembno se neločljivo prepletata.
Lep primer povedanega je književnost. Mnogo pisateljev, pomembnih za tedanji in zanimivih za sedanji čas (da o prostoru sploh ne govorimo), je izpuščenih. Pri ostalih je neizmerno pomembno, od kdaj do kdaj so živeli, kje so bivali, se rodili in umrli ter kaj vse so napisali. Zmerno pomembni so izobrazba in poklici, morda tudi število žena in otrok ter ime mecena. Vse ostalo – torej ravno tisto, kar je v človekovem življenju res pomembno in zanimivo – pa je izpuščeno ali v najboljšem primeru zgolj mimogrede navrženo.
Učna snov je prav tako polna besed, ki jih najdemo samo v njej (in prispevkih strokovnjakov posameznih podpodročij), sicer pa jih nikoli več ne vidimo in ne slišimo. Kot da je smisel in namen izobrazbe zgolj razdeliti stvarnost na vedno manjše dele (predmete, poglavja, pojme, podpojme …), ki jih znajo učenci tekoče našteti in o vsakem navesti nekaj površnih, nepomembnih in dolgočasnih značilnosti. Če izvzamemo to dlakocepenje, ki ubija vse možganske sposobnosti razen srednjeročnega spomina, od šolske snovi ne ostane tako rekoč nič …
Poglejmo biologijo! Učence nadleguje z zapletenimi zakonitostmi dedovanja genov. Poglablja se v značilnosti koralnjakov, krito- in golosemenk, odprto- in zaprtotrosnic ter zahteva poznavanje razvojnega kroga velikega metljaja, ki je tako nepomemben, da ga še križanke ne uporabljajo. Po drugi strani pa malodane izpusti kraljestvo gliv, kot da gre za nepomembno stransko vejo 'razvitejših' rastlin ali živali. Učenci, ki so se na pamet napiflali vse o ploskih črvih, ki jih ne bodo najbrž nikoli videli, imajo biologijo pet, čeprav v bližnjem parku ne bi znali poimenovati niti enega drevesa … O drevesu življenja kot celoti ne izvedo nič, prav tako ne o tem, v kakšnem sorodu smo si z živalmi, ki jih imamo doma in jih srečujemo v naravi. Da bi se znali na cvetočem travniku vsaj za silo nahraniti, pa je ob naravnanosti šolskega ustroja znanstvena fantastika …
UČBENIKI so knjige, ki jih uporabljajo samo šolarji. Za strokovnjake in ljubitelje posameznih področij so prilično neuporabni. Nihče pri zdravi pameti podatkov o čemerkoli ne išče v učbenikih. Karkoli nas že zanima, bomo pogledali drugam in na učbenike ne bomo niti pomislili.
Učbeniki so tako gostobesedni, da jih je nujno brati počez, sicer se človek izgubi. Zakaj morajo biti učbeniki debeli in polni besedila; a je to v ustavi, da je tako samoumevno? … Vzemite na primer v roke zgodovinski učbenik za 1. letnik gimnazije (sam sem odprl 2 različna) in poskusite iz prvega poglavja izluščiti, kaj je zgodovina, s čim se ukvarja in na kakšen način to počne! Za vsak slučaj imejte pripravljena Lekadol in vrečko! …
V enem teh učbenikov je v poglavju o Šparti podatek, kako so se imenovali trije razredi špartanske družbe: spartiati, periojki in heloti. Prvo kot prvo: v tej razčlembi manjkajo motaki. Drugo kot drugo: ta imena in njihove razlage so povsem nebistvena za razumevanje pomena Šparte za starogrško in evropsko zgodovino. S takšnim dlakocepenjem ne zamoriš le povprečnih dijakov, ampak tudi petnajstletnike, ki so si z užitkom ogledali oba filma 300 (1, 2) in z navdušenjem srkajo vse, kar najdejo o grških bojevnikih – razen vsebine učbenikov na isto temo. In če koga moti, da sta ta dva filma potvarjanje zgodovine, naj zasadi zobe tudi v pisce obeh učbenikov, kajti v obeh so biblijske zgodbe osnova za zgodovino Hebrejcev. Gimnazijci so se torej dolžni učiti čiste laži … Takšne knjige bi bilo treba kuriti, pisce pa razrešiti nazivov in jim prepovedati znanstveno delovanje! … Če sta Mojzes in Kristus zgodovinska lika, zakaj nista tudi kralj Arthur in Merlin? Zakaj poglavje o križarskih vojnah ne vsebuje življenjepisa Robina Hooda? Čemu sploh zgodovina, če imamo bajeslovje? …
Nekoč so bili učbeniki pusti: polni nezanimivega besedila in neprivlačnih slik. Danes so načičkani: polni raznobarvnih okvirčkov z dolgočasnimi stranskimi zgodbicami, da včasih ne veš več, katera je glavna; s sličicami, nametanimi z vseh koncev in krajev ter stripi, ki naj bi bili smešni, a niso.
Učbeniki delajo bedake iz vseh: iz strokovnjakov, ki so jih sestavili; iz učiteljev, ki jih uporabljajo; in iz učencev, ki jih tare mukotrpno ločevanje zrnja od plev v teh kupih gnoja. Na svetu in spletu obstaja cel kup strokovnih in poljudnih prispevkov o posameznih področjih, ki so boljši od kateregakoli učbenika na isto temo – seveda pod pogojem, da ne gre za učno gradivo …
DELOVNI ZVEZKI so namenjeni čemu? Vežbanju pisanja z roko na prekratke in črte? Naštevanju nezanimivih, nepomembnih in iz sopomena izrezanih podatkov, ki imajo v življenju učencev le to vlogo, da jih bodo znali kasneje še enkrat ali dvakrat našteti za oceno.
DELOVNI LISTI so namenjeni zaposlovanju šolskih fotokopirnih strojev. Praviloma bi se jih naj nalepilo v zvezke, kar iz njih dela skrpucala, po načičkanosti podobna učbenikom. Kot da skuša tako slogovno raztreseno učno gradivo tekmovati z grafiko računalniških igric …
ZVOČNI POSNETKI pogosto vsebujejo pogovore. Verjetnost, da bi se kdorkoli tako pogovarjal, je primerljiva s prepričljivostjo slovenskih filmov …
FILMSKI POSNETKI … A se hecate? Koliko pa je tega? Če bi otroci ždeli doma, se igrali, brali leposlovje in vsak dan pogledali 2 dokumentarca na televiziji ali internetu, bi po 13 letih vedeli več o življenju, vesolju in sploh vsem, kot če končajo 5 šol in napišejo 2 doktorata …
PRIROČNIKI … Ena meni najljubših pisateljic je Astrid Lindgren. Njene knjige so mi obogatile otroštvo in me zaznamovale bolj kot katerikoli učitelj. Nekoč mi je v roke prišel priročnik za učitelje slovenščine, kako naj izvedejo učno uro o njeni knjigi »Ronja, razbojniška hči«. Bil je silno podroben in ničesar ni prepuščal naključju, življenju. Vseboval je celo vprašanja, ki naj bi jih samodejno postavili učenci, in učiteljeve odgovore nanja. Samo vsebino pa je tako izmaličil, da knjige, če bi jo sodil zgolj na podlagi tega priročnika, ne bi hotel nikoli vzeti v roke …
PREIZKUSI ZNANJA od nekdaj, vedno in povsod preverjajo predvsem, koliko podatkov so si učenci zapomnili. Ni važno, ali jih razumejo in zmorejo umestiti v svoja življenja. Slednje v veliko primerih niti ni mogoče … Tudi računske naloge preverjajo uporabo računskih obrazcev in postopkov, ne pa njihovega razumevanja. Kot za nalašč je treba skoraj vedno izračunati nekaj, česar človek sam od sebe ne bi nikoli računal, tudi če ga računanje veseli. V vsakdanjem življenju namreč redko pride do okoliščin, v katerih bi račun iz katere od 'praktičnih' šolskih nalog komurkoli prišel prav …
DOMAČE NALOGE so čudna različica preizkusov znanja, pri katerih lahko dobiš samo negativno oceno. V nasprotju s šolskimi zakoni in pravilniki, ki strogo zapovedujejo, da se za kakršnokoli ocenjevanje izdelkov učencev uporablja ocenjevalno skalo (ocene, odstotki, opravljeno ali ne …), učitelji za ocenjevanje domačih nalog že desetletja nekaznovano uporabljajo samo enice in ničesar drugega … In ta zločin je povsem nepotreben, kajti znanstveno potrjeno dejstvo je, da domače naloge ne koristijo nikomur od vpletenih; razen seveda učiteljem za potrebe vladanja in ustrahovanja …
Najpomembnejše učno gradivo pa so nedvomno ZVEZKI. Zakaj se zdi učiteljem na smrt nujno moriti učence z zapisovanjem snovi v zvezke, če je v učbenikih napisano vse, kar morajo vedeti? Če učbeniki niso dovolj, zakaj nihče ne napiše takšnih, ki bi zadostovali? Če so dovolj zvezki, zakaj učenci potrebujejo učbenike? In zakaj zvezkov nihče ne natisne? …
To bi bilo dobro. Zvezki so namreč polni napak, površnosti in lukenj, včasih težko berljivi in počečkani. Učenci pač niso strokovnjaki za pripravo učnih gradiv, a kljub temu se od njih zahteva, da si sami tako vsebinsko kot oblikovno izdelajo najpomembnejšega. In tega ne počnejo doma, v miru, z viri, na njim ustrezen način. Ne, zvezki se polnijo v nemiru razreda, pod časovnim pritiskom, po tujih navodilih, s tujimi besedami in v obliki, kot jo zahteva nekdo drug.
Učbeniki so preveč zapleteni in obsežni. Vse ostalo gradivo je zgolj mašilo, da učiteljem lažje minejo ure; iz njega se ne da učiti. Kaj torej učencem ostane drugega, kot da se napiflajo, kar imajo nakracano v zvezku, in upajo, da bo dovolj za želeno oceno in bodo lahko takoj zatem za vse večne čase pozabili?
Vse te krame je preveč. Zakaj je toliko različnih učbenikov in delovnih zvezkov in vsega ostalega? Če jih je več, je prav gotovo eden boljši od ostalih. Torej bi vsi uporabili tega, in s pripombami poskrbeli, da bi bila naslednja izdaja še boljša. In zakaj jih ne bi združili? Zakaj se je treba učiti iz učbenikov in zvezkov? Zakaj je treba naloge reševati v zvezke, delovne zvezke in na liste? Po nekaj letih uporabe in izboljšav bi lahko imeli za vsak predmet en kos učnega gradiva, v katerem bi bilo vse, kar mora biti.
Seveda bi se bilo treba zelo resno pogovoriti tudi o naboru in vsebini predmetov; o teoriji in praksi; o tem, ali je znanje bolje pridobivati celostno ali razbito na panoge … A za začetek bi bilo dovolj že to, da se učenci ne bi izgubljali v učnem gradivu, učno gradivo pa ne v samem sebi …
Navsezadnje učbeniki ne obstajajo od začetkov šolstva, delovni zvezki in zvezki pa so tako mlad izum, da so še vedno živi ljudje, ki so se šolali brez njih – zgolj s tablico in kredo. Marsikateri od njih je kljub za današnje pojme strahovitemu pomanjkanju učnega gradiva in iz njega v glavo preloženih podatkov postal strokovnjak, svetovljan in dober človek …
Sep 24, 2018