{facebook http://za-misli.si/images/mat.jpg}

Fides je spet presenetil in dokazal, da staro razredno razmerje med delodajalcem in najemnim delavcem, ni tako zelo napeto, kot sta še nedavnega trdila minister za javno upravo in premier. Za dinamiko plačnih pogajanj v javnem sektorju je spet tiho zdrsnilo v neopaznost, oziroma iz sivega ozadja vsakodnevnih normalnosti spet ni izstopilo dejstvo, da dobijo ženske po petindvajsetem letu delovne dobe za vsako nadaljnje leto 0,43% moškim pa 0,33%. Razmerje med spoloma je, globalno zgodovinsko gledano, še bolj temeljno in trajnejše od razrednega.

Razlika sama po sebi in materialnem smislu sploh ni pomembna, je bolj simbolna. Ravno simboli pa kažejo posredno na nekaj drugega, kažejo na karakter skupnosti v kateri živimo, dejstva, ki kažejo na razmera med spoloma,   je potrebno brati simptomalno. Že od nekdaj so normalnosti te vrste skrivnostno privlačna.

Ali gre za običajno kavalirstvo in dobrohotnost zakonodajalcev, predvsem moških, ki so v procesu sprejemanja zakona sodelovali? In, ali se tudi vsem udeleženim ženskam vse skupaj ni zdelo nič posebnega? To nista čisto nedolžni vprašanji. Ne morem se znebiti vtisa, da gre za nekaj več.

Ne da bi dvomili, si naše častne matere, žene, dekleta zaslužijo še vse drugačna priznanja, ne samo zaradi vsega zgodovinskega zapostavljanja in še danes mučne neenakopravnosti. Vseeno pa je problem vreden racionalizacije.

Čemu pa naj bi podobni ukrepi služili? Ženske so v javnem sektorju v vsem povsem enakopravne moškim, pa tudi v pogledu plač. Da bi s tem kompenzirali privatni sektor, kjer je neenakopravnost očitna, je nesmisel. Še bolj nesmiselna bi bila medgeneracijska izravnava- zato, ker so nekoč ženske… ženske tudi ne predstavljajo manjšine, za katere je pozitivna diskriminacija nekaj normalnega. Pri vsem tem pa je še pričakovana življenjska doba žensk  danes daljša od moških. Po podatkih OECD je pričakovana starost otrok rojenih 2012 za dekleta 83,3 leta, za dečke pa 77,1.  Nikakor ni mogoče opaziti racionalnega jedra, ki bi razlike opravičevalo, zato je odgovor potrebno iskati v iracionalnem, ki se je zapisalo na prazno mesto in to tako prepričljivo vsakdanje, da ga ni spregledalo niti preiskovalno novinarstvo.

Ekonomija moškega libida je, vsaj v družini ali partnerski skupnosti, jasna. Partnerki je potrebno pomagati ji stati ob strani, morda pa bo sproščeno energijo in dobro razpoloženje investirala v erotična doživetja. Do tu vse v redu, gre za individualna upanja in pričakovanja, čeprav je pomota že na tem nivoju, vse več žensk sproščeno energijo investira namreč v kariero. Nekaj povsem drugega pa je, če privatno ekonomijo erotike politiki povzdignejo v splošni družbeni princip, udeležene ženske pa to sprejmejo kot samo po sebi umevno.

Ženske so velikokrat v preteklosti  poizkušale  izboljšati svojo eksistenco, tako da postanejo konkubine premožnežev. Največkrat je to pomenilo edini možni način zagotoviti si koliko toliko spodobno eksistenco in izhod v sili. Ekonomska prisila je takrat večkrat potlačila in popačila čustveni svet žensk. Zato je toliko naravnejša njihova težnja po ekonomski in sleherni emancipaciji.  Najbrž pa nikoli ni bil zgodovinski cilj iskrenega feminizma, da svojo intimno situacijo preoblikujejo v državno razmerje in še celo brez »naravnega« ali delovnega ekvivalenta.

Razmerje, ki ga je politična sfera benevolentno uzakonila, nazadnje  izpade kot poroka z abstraktnim družbenim občestvom, v katerem se uživajo vse beneficije zakona, ni pa ženina, ki bi terjal davek sproščeni erotični energiji. In ta uzakonjeni presežek dejansko predstavlja samo pozitivno priznanje podrejenosti, v kateri ženska ostaja objekt lascivnega poželenja. Dejansko podrejenost pozitivni predpisi uzakonijo. Odurnega bogatina nadomesti politična sfera, ki na nezavedni ravni vlaga v projekt svoje »nepredelane sanje«, na zavedni pa želi priznanje demokratičnosti. Ob tem se velikodušno odreka vsakršni politizaciji, nabiranju glasov. Morda ji lahko to tudi verjamemo.

Molk žensk samo kaže na koristi v tej vlogi, ko se jim želje izpolnjujejo same od sebe  brez občutka krivde, ki običajno sledi soočenju z odurnim premožnežem. Če bi se same borile za privilegije, bi bile nujno soočene s kritično javnostjo. Užitek pri tem izostane, saj abstraktno občestvo ne kaže nikakršnih seksualnih atributov. Nadomestek v potrošništvu ali karieri, pa je vedno le nadomestek. Pomembneje je, da tako obtičijo v emancipaciji na pol poti. Negativne aspekte ženskega položaja bi odpravile, pozitivne ohranile. Presežek brez ekvivalenta v menjavi je v ekonomskem smislu goljufija, v ekonomiji spolov pa dopuščanje erotične koruptivnosti, ki računa na moško naravo.  Zaradi nedosledne emancipacije, se v socialni sferi same reducirajo na objekt poželenja.

Vse povedano kaže, kako globoko še tičimo v mačistični družbi, ki pa jo lahko spremenijo tudi ženske, če sebe razumejo dovolj resno.

Moškim v moški družbi je težje. Posredni objekt želje, moč in oblast, ni zmeraj in lahko dosegljiv. Predstavlja pa nujno vmesno stopnjo k bogatem erotičnem življenju.  Stalni boji z vodjem vodijo le v socialno izolacijo. V demokratični družbi se morajo socializirati, se prostovoljno kastrirati, da jih bodo nekoč izbrali. Zato so prisiljeni v sublimacijo energije v znanje in tehnologijo. Kot vzorni sinovi pa so zato nagrajeni s statusom in materialnim ugodjem.  Materialni standard je tako korelat  želje preložene nekam v daljno prihodnost in investicijo v moški socialni pakt. Ženske dobijo ta presežek brez vsakega odrekanja. Ker  ob tem molčijo, kažejo, kako se jim zdi direktna nagrada za svoj erotizem nekaj povsem normalnega. Na delovnem mestu, kjer naj bi šlo za tehnološke odnose, te prebijajo erotivni.

Ve se kdo zapeljuje, tako kot je v naravi, to je tisti spol, ki se oblači bolj barvito, z večjim poudarjanjem telesa, bolj drzno itd., in  to so večinoma ženske. Kje je meja med modo kot možnostjo ustvarjalnega oblikovanja lastne osebnosti in modo kot poudarjanja erotičnosti? Najbrž gre za eno in isto? Prav tako je težko razmejiti kje se konča prvo in začne nameravano zapeljevanje. Ženske lahko tako delujejo na dva načina. Lahko sublimirajo, lahko pa delujejo tudi neposredno erotično.

V davnih časih, ko je bila za preživetje pomembna fizična sila, v čemer so ženske nedvomno v podrejenem položaju, so si pridobile zdrave in močne moške sposobne prehranjevanja skupnosti in razploda na ta drugi način. V zapletenem tehnološkem svetu, kjer fizična sila ni toliko pomembna kot mentalna robustnost, pa bi se morale ženska spremeniti. Ta svet zahteva sublimacijo. Sublimacija naj tudi žensko profesionalno deerotizira. Čas ji odpira to možnost. Demokratičnost masovne produkcije je tudi v tem, da je vpeljala denar kot univerzalno promocijsko sredstvo, žensko kot delovno silo razveže patriarhalnih vezi in hkrati na strežaj odprla vrata svobodnemu erotizmu in jo tako osvobodi. V skrbi za univerzalizacijo svojega principa, vsak naj bo delovna sila, neoliberalizem osvobodi tudi žensko. Osvoboditev žensk je zato stranska posledica, tako rekoč sistemska napaka. Seveda je bilo potrebno prej poskrbeti za znižanje mezd možem, tako da je tudi v zelo tradicionalni avstriji vse manj žensk, ki bi bile po poklicu hausefrau.

Vsakdo je svobodni avtonomni konzument, tudi ženska,  če  razpolaga z določeno količino denarja in s tem z ekonomsko močjo osamosvojitve. Podjetja ali kar celotne družbe, pa vendar ne moremo ne moremo enostavno spremeniti v razširjeno družino. Seveda tudi ženske sublimirajo erotično energijo v znanje, kariero. Vsaka ženska, ki karierno kaj da nase se zato za delo oblači konservativno. S tem reče, glej lahko sem enakopravna s tabo moški, tudi v intelektu. Lahko tekmujem s tabo, ne da bi zapeljevala, ne da bi desublimirala tvojo energijo in pozornost na nekritični erotični nivo.

Beneficije te vrste pa, ki nekako kar same padajo z neba, spodbujajo prej ne sublimirano obliko vedenja in potiska družbo nazaj v patriarhalno logiko odnosov med spoloma.    Neizpodbitno je dejstvo, da večina žensk nima nič proti temu, da se afirmira oz. emancipira s poštenim in trdnim delom, še posebej, ker predstavljajo močnejši spol in večina jih to tudi počne. Da pridobiš nekaj samo zato, ker si ženska, je druga plat medalje  istega razmerja, da izgubiš nekaj samo zato, ker si ženska. Nesramni podjetnik, ki plačuje ženske manj, je iskrenejši. Za njegovo odločitvijo tiči jasna ekonomska logika višjih stroškov ženskega dela.

Za psihoanalizo je drugi le objekt mojega užitka, četudi gre za najsubtilnejša ljudska razmerja, ali pa zakonodajni proces, »uživam v kvalitetnih med človeških odnosih«, razen morda v ljubezni, ko za trenutek pozabimo nase. Najbrž je ravno zato za kanta človekoljubna aktivnost zaradi dobrega občutka manj moralna, kot človekoljubje iz čistega občutka dolžnosti- moralnega imperativa. Kantova etika je presenetljivo moderna. Želi razmejiti med dolžnostjo in ugodjem, v sodobnem žargonu med dolžnostjo in užitkom. Dolžnost so tisti drugi, je družba in kultura. Podobno temo problematizira Eric Fromm v knjigi Eros ali civilizacija. Da bi lahko gradili civilizacijo, se moramo odpovedati neposrednemu užitku- erosu in sublimirati energijo v duhovnost.  Pri tem odpade moment zadovoljstva in avtoerotizma.  Če tisto več, ki ga dobijo ženske, ne raste neposredno iz dolžnosti, potem gotovo iz nekakšnega investiranja v erotizem.

Dokler obstaja moška družba, je prava enakopravnost možna samo, če znajo tudi moški dejstva precizno razločevati od njihovega erotičnega ovoja, v praksi pa se jih načelno držati. Povsem napetosti med spoloma tako ni mogoče izključiti, vsaj v mnogih primerih. Emancipacija moških v moški družbi je zato pogoj za emancipacijo žensk. Bi takšna načelna drža preveč odčarala, deerotizirala svet? Vidni nosilci javnih funkcij, ki so v veliki meri še vedno moški, bi se morali teh načel prvi zavedati in se jih držati. Prav neverjetno težko si predstavljam  žensko družbo v kateri bi se moški nališpani in z drzno zapeljivim out lookom poizkušali doseči svoje cilje po skrajšani poti.

Ekonomsko kapitaliziranje bioloških posebnosti poteka na trgu dosti bolj enakopravno. Trg nagradi talent posameznih znanstvenikov, umetnikov, poslovnežev, ki se je uspel realizirati ne glede na spol, raso ali religijo. Sam prav posebej ne verjamem v modrost trga. Pričujoča finančna kriza je pokazala, da je trg samo lakomnost kopice posameznikov z vrha finančnih institucij, ki se ne znajo omejiti, ko gre za njihove interese, zapitek pa plačuje ves sveti in predvsem davkoplačevalci, ki komaj povežejo mesec z mescem. Raje govorim o kritični javnosti. Intervencija države je tu potrebna,  ampak v našem primeru je država prestopila prag razumnosti. Z zakoni nagovarjati ves ženski svet ali  samo domače razmere, ni nič drugega kot vrsta perverzije ne emancipiranih alfa samcev politike, augijev hlev, gnoj pa bolj ali manj zavestno kidamo vsi. Poleg tega pa je tu še ustavno načelo »za isto delo isto plačilo« in trdno sem prepričan, da vse to preizkusa pred ustavnim sodiščem ne bi prestalo.

Primerov takih beneficij je še več, tako npr. skrajšana delovna doba za upokojitev. Aktivnim zdravim ženskam je najbrž za malo, da se bodo morale predčasno upokojiti. Pa zakonsko določena kvota žensk ob volitvah na lokalni ravni. Stranke so kar tekmovale v času državnozborskih volitev, ko so poročale o številu žensk na listi. Ne morem zanesljivo trditi, kaj bolj drži, ali gre za pridobivanje volivk, ali pa še za eno prikrito šalo libidne ekonomije. Najbrž je obojega nekaj. Dosti bolje je, če posameznik ali posameznica pokaže resnično pripravljenost v delu, če pa je ta povezana še z kvaliteto, bo ta tudi nagrajena z vlogo v političnem življenju, višjim plačilnim razredom,  z lastno promocijo itd.

Dosti normalneje je, če poizkuša moški v partnerskem odnosu dejavno preizkusiti težave in posebnosti biološke narave ženske, čemur je namenjeno zakonsko določilo, ki omogoča porodniški dopust za moškega, če si delo partnerja tudi v kuhinji in pri skrbi za otroke pravičneje razdelita itd., ampak to je notranja organizacija v partnerski skupnosti in ne državno razmerje.

Navsezadnje ima tudi vsako lepo reklo svoje nadaljevanje tako kot, «ženska podpira tri vogale hiše«, ja potem ko je hiša že zgrajena, obnovljena, ali ko so bila težja dela že opravljena. Pred tem pa je bil moški izpostavljen številnim nevarnostim, kot je padec s strehe bodočega doma, preskoka električne energije z mokrega mešalca za malto, da ne naštevam naprej. Vem, da se mnogo žensko hrabro loteva tudi teh opravil z uspehom, ampak saj tega od njih nihče ne pričakuje, še posebej, če upoštevamo te tako pomembne drobne biološke razlike. Razen, če se ne bomo na prehodu v žensko družbo moški feminizirali in omenjena zgodba samo potrjuje, da smo že na prehodu.