Življenje okoli sebe vidim in razumem, menda drugače. Vse, kar se mi zdi, da bi moralo biti, ni takšno, kot si predstavljam. Ne vem, kaj se dogaja z menoj, ne čutim nostalgije na včeraj, ne vidim jasne slike za danes in tudi jutri je v temi. Na obzorju ne vidim jasnega cilja, naprej začrtanih razvojnih poti, ni voditeljev, ki bi nas zanesljivo in odločno popeljali v resnično demokratično družbo in razvito gospodarstvo.

Razmišljam o tem: Kaj nam Slovencem primanjkuje, česa nimamo, si pa srčno želimo. Vse je tako narobe, da se opazovalec mora vprašati, kaj se dogaja v slovenski demokraciji, ali ta sploh obstaja in kakšne zle sile vodijo našo politično sceno. Prepričan sem, da so posamezni politiki odgovorni, da je slovenski narod razdvojen in da še danes mediji in novinarji, neuki zgodovinarji ne poznajo naše zgodovine, ki je bila vpeta v svetovna dogajanja v času druge svetovne vojne. Čudno, mar ne! Svet nam to priznava, pri nas pa še kar ne vemo, kdo so bili partizani, kakšna so njihove zasluge pri graditvi povojne domovine: Še vedno se iščejo morilci in še kar preštevamo žrtve in klasificiramo ljudi na bele in rdeče.

Zakaj tako mislim, ali sem edini, koliko nas je … Sprašujem se, zakaj smo dovolili, da so nas razkosali, da so nam razgrabili naše skupno premoženje, da so nas izigrali prenovitelji, ki so nam ukradli socialno državo in nas pahnili na podrejeni položaj Evrope. Vzeli so nam samoupravljanje, enakopravnost, pošteno sodstvo, vzeli so nam svobodo. Ne smemo dovoliti, da se ta politična farsa nadaljuje. Uprimo se in postavimo nove temelje družbi, ki bo vodena od ljudstva in ki bo upoštevala tudi malega človeka. Ne dovolimo kapitalu, da se bohoti in da se poigrava z našimi življenji.  Premalo se zavedamo, da smo mi nosilci in ustvarjalci družbenih razmer.

Res je, da Človek skozi celotno zgodovino bije boj s človekom, zato da si ohrani svoj prostor pod soncem; res je, da so na koncu takšnih zgodb vedno poraženci in zmagovalci, ki postavljajo nove temelje - zase. Za druge bolj malo. V vsakem trenutku nas obkrožajo mešetarji, ki nam z osladnim besedičenjem in žuganjem kažejo pot v jutri. To so tisti strici iz ozadja, ki so oprode strah vzbujajočih črnih sil kapitalističnega sistema. Te sile uničujejo slovensko družbo, jemljejo samozavest, blaginjo in pridobljene pravice. Med drugim so krivci za armade beguncev, lakoto in vse vojne … Elite Državljana vodijo in usmerjajo, zavajajo in ga delajo sovražne. Cilji in potrebe običajnega smrtnika so le pomagalo, da posamezniki uveljavljajo svojo vizijo, ki jo bogati tuja lastnina.

Zadnji dogodki na politični sceni kažejo, da so zopet na delu politični mešetarji, politiki brez morale in družbene zavesti, zopet imamo nekatere izvoljence ljudstva, ki brez dlake na jeziku zahtevajo svoj delež vladnega kolača. Tisti najbolj zahtevni so polni samega sebe in se imajo za nezamenljive. Prepričani so, da jim pripadajo mesta za določena ministrstva, ker imajo najboljši program za izhod iz krize, nekateri menijo, da jim pripada stolček velikega vodje, drugi pa se izmišljajo vse mogoče funkcije, a jih nikoli ne dorečejo, ker verjetno še sami ne vedo, kaj bi radi. Izvoljena elita, ki sestavlja vlado, pozablja, da so poslanci slovenskega naroda, pozabljajo, kakšna je njihova naloga in komu so odgovorni. Usklajevanje strankarskih programov ni nič drugega, kot boj za »vladarstvo«. Veliko razmišljam o naših nekdanjih voditeljih in tudi današnjih. Zgrožen sem nad begajočimi mislimi in razočaranji, ki se skušajo pririniti v ospredje, zgrožen sem nad vsemi kritiki, ki brez dlake na jeziku secirajo tvorce nekega časa, ki ni bil tako slab, (to moramo upoštevati) saj je prinesel veliko veselja, zdravega duha in nepopisen gospodarski razvoj. V pretečenem času se iščejo le napake, pozablja pa se, da je bila takratna družba v fazi razvoja, ki so ga nam zavidali bolj razviti narodi.

Pa še nekaj: Moja predstava o idealni družbi ni razdeljena na konservativno in agresivno desnico, ki s pohlepnim kapitalom kuje nov čas sužnje-lastništva in na levico, ki se spogleduje z že pretečenim časom in svoj obstoj išče v parolah naših očetov in pretirano spoštuje zgodovinske resnice, ki pa iz dneva vdan dobivajo drugačne obraze: le zakaj? Zavedam se resnice, ki je odsev pretečenega časa, zavedam se, da je zatečeno stanje posledica političnih odločitev izvoljenih botrov. Nekateri udrihajo po državljanih, ki spoštujejo rdečo zvezdo in jim dokazujejo, da je le ta prepovedan sad, ki je povezan s preveč krvavimi dogodki, grabežem družbenega premoženja in partijo, ki je zavajala ljudstvo, drugi z gnusom napadajo razpelo, ki je simbol najbolj razvpite vere in ga povezujejo z nagrabljenim zlatom in premoženjem, ki se ga lasti tatinska institucija – Cerkev.

Do kdaj bo človek sam sebi zver? Kdaj bomo dojeli, da z vsako zmaga izvajamo nasilje. Ali že ni skrajni čas, da se tega naučimo?