Poznate tisto o enookcu, ki so mu ob koncu 2. svetovne vojne izrezali oko, »da bi na drugega prešla vsa moč«, le da so mu izrezali napačnega? …

Jaz sem jo slišal iz prve roke. Sledilo je nadaljevanje, polno poskusov, da bi mu povrnili vid v 'nepotrebnem' očesu. Kot mi je povedal: »V Ljubljani sem ostal dve leti. V tem času so mi v oko 27-krat vsadili ženske hormone. Zdravniki so mislili, da bo to pomagalo. Ni pomagalo in po dveh letih sem se vrnil domov.« A čez čas so spet poskusili, in ta operacija je bila celo uspešna. »Zamikalo me je, da bi mami napisal kartico, da že nekoliko vidim. Videla pa me je sestra ter mi vzela iz rok svinčnik in kartico, češ da imam preslabotno oko, da bi lahko pisal. Tisto noč me je zaskrbelo, če mi le ni kaj škodovalo. Prižgal sem luč in pogledal v žarnico nad vrati. Čez oko se mi je potegnila črna lisa. Tedaj sem zajokal in poklical sestro. Povedal sem ji, kaj sem storil, pa je rekla: »Joj, zakaj ti nismo povedali, da ne smeš gledati ne žarnice ne sonca?« Tri mesece sem bil v Zagrebu, a tista črna lisa ni več prešla.«

»To je bilo že dolgo nazaj in takoj po vojni, ko so bili vsi malo nori,« boste porekli. Tisto o vojni je res, o norosti pa bi se dalo razpravljati …

Na Tratah v Slovenskih goricah je grad, v katerem je bila nekoč (1956-2004) norišnica. To je ena redkih deinstitucionaliziranih institucij – velikih stavb za 'shranjevanje' invalidov, norcev, starcev in zločincev daleč od oči 'navadnih' ljudi, ki so jo zares izpraznili (večino prebivalcev pa 'shranili' drugje).

Okoli gradu stoji zid. Ko so tja prišli prvi norci, ga še ni bilo. Norci so obdelovali polja in pomagali okoliškim kmetom. A ko je okoli leta 1970 na grad prišlo prvo 'strokovno' osebje, je bilo tega nesramnega izkoriščanja norcev konec. Postavili so zid, hrano so pričeli dostavljati, namesto dela pa so uvedli delovno terapijo in tablete za depresijo (ki jih prej ni bilo, ker ni bilo strokovnjakov, da bi jih predpisovali) …

Ljudje, ki so uspeli uiti primežu norišnic, svetu občasno predstavijo svoje nore izkušnje z njimi. Govorijo o zaklenjenih vratih, samicah, privezovanju, temi, pomirjevalih, elektrošokih, curkih hladne vode in poniževanju. To niso njihove blodnje, niti zgodbe iz leta 1945; to je tudi 21. stoletje, sedanjost in prihodnost …

Koliko invalidov je v Sloveniji? 265.000 (13 %), od tega 165.000 (8 %) z odločbo in 100.000 (5 %) z večjo telesno okvaro (vir). Koliko njih in svojcev ima strah pred zdravniki in jih ne bi nikoli tožili? Koliko jih je revnih in zdravnikov ne morejo tožiti? Koliko jih je neukih in ne vedo, da lahko tožijo, kako bi tožili ali zakaj bi tožili? … Kakšen bogat in neusahljiv vir poskusnih zajčkov! …

»To se ne dogaja!« boste rekli. »Kvečjemu je kdaj kje kak osamljen primer, ki ga hitro odkrijejo in storilca onemogočijo.«

Očitno ne poznate tiste o cerebralcu, ki je hodil s hojico in vozil tricikel, pa so mu prerezali kite, da bi ga odrešili krčev, a so ga odrešili gibljivosti kolen … Ali o cerebralki, ki so jo po podobnem postopku odrešili zmožnosti plazenja po kolenih … In o drugi, ki so ji v puberteti operirali izpahnjen kolk in ji s tem prestavili ravnotežje; odrešili so jo tekanja in hoje brez bergle …

Takšnih zgodb sem se v 9 letih, kar se družim z invalidi, kar naposlušal. Tu in tam so operacije komu kaj dale, skoraj vsem pa so kaj bistvenega odvzele …

In če še vedno kdo misli, da pretiravam, so tu tablete. Invalidi so s svojimi počasnimi presnovami, težavami s krvjo, srcem in ožiljem, močnimi bolečinami, epileptičnimi napadi, napadi jeze in žalosti, zmedenostjo in pozabljanjem, debelostjo in pomanjkanjem gibanja temelj, na katerem farmacija stoji in pade. Mnogi ob vsakem obroku pojedo cel kup različnih tablet (enemu sem jih s terilnikom 3-krat dnevno namlel za 2 zvrhani žlici). In to niso lekadoli; vsaka teh tablet bi navadnega smrtnika za nekaj ur spremenila v živega mrtveca …

»Brez njih bi bili pa mrtvi,« boste rekli. V marsikaterem primeru to drži. A vsi vemo, in tudi v navodilih je navedeno, da tablete mnogih bolezni in stanj (ki sploh niso bolezni) ne odpravljajo, temveč zgolj upočasnjujejo njihovo slabšanje – in to za ceno hudih stranskih učinkov, ki so včasih sumljivo podobni temu, kar naj bi zdravile. In ko srečate več epileptikov, ki imajo redne napade kljub 3-7 tabletam proti epilepsiji na obrok in se z leti počasi spreminjajo v žive mrtvece, se vprašate: »Je bolje živeti prisebno, umreti mlad in biti lepo truplo ali postajati zadet star živi mrtvec?«

Če obstaja možnost nekaznovanega izživljanja, in to celo v imenu višjih ciljev, se bo vedno našel nekdo, ki jo bo izkoristil … To velja tudi za zdravnike.