Popotovanja so dobra stvar. Kot vse drugo imajo tudi slabe strani, med njimi je zagotovo na prvem mestu onesnaževanje okolja; vsaj z zdaj prevladujočimi prevoznimi sredstvi. Koristi pa so številne. Popotniki običajno prihajajo iz ekonomsko močnejših držav in pogosto potujejo v ekonomsko šibkejše države ter tako vrnejo vsaj delček denarja, ki ga od tam »izčrpa« globalni ekonomski sistem, ki je prej kolonialni, kot pa svobodno-tržni. A vsaj nekaj je pri potovanjih zagotovo neprecenljivo, in sicer spoznanje, da ljudje, ki jih obiščemo, niso prav nič drugačni od nas samih. Zato nas vsako srečanje, vsak medsebojni stik, vsak pogovor zbliža in utrdi v prepričanju, da je človeštvo eno.

Zakaj nas potovanja tako privlačijo? Ker nas zanimajo drugačne pokrajine, drugačna mesta in vasi, drugačni ljudje. A pustimo ob strani različnost pokrajin (pa saj tudi v lastni majhni državi ne poznamo vseh kotičkov), različnost vasi in mest (ki jih tudi v lastni državi ne poznamo najbolje) ter se osredotočimo na ljudi. So/smo res tako drugačni?

Ko na potovanjih spoznavamo različne ljudi, v njih na koncu odkrijemo – sebe? Za kaj si prizadevajo? Če so starši, si želijo svojim otrokom zagotoviti srečo ter kar najboljšo prihodnost in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so otroci, si želijo dobre izobrazbe, dobre službe, pomagati svojim (ostarelim) staršem in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. Če so mladi, si želijo ustvariti dom in družino, morda potovati, se izobraževati in povsem vseeno je, kje živijo – v nomadskih šotorih, skromnih vasicah, mestih ali velemestih. In tako naprej.

Kaj je potem takem tako drugačnega na nas Zemljanih. Edino to, da smo rojeni v različnih družbenih, političnih in ekonomskih okoljih oziroma sistemih, v različnih kulturah, tradicijah in religijah; da govorimo različne jezike. Samo to nas dela drugačne. Pogojuje nas okolje v katerega se rodimo. Torej se med seboj sploh ne razlikujemo bistveno; z razvojem globalnih medijev, še zlasti interneta, in razmahom potovanj, pa se te starodavne razlike vse bolj brišejo (razen ekonomske, ki se povečujejo).

Zunanji videz ni z nikakršnimi argumenti utemeljen vzrok za razlikovanje ali celo za delitve, ki jih zagovarjajo skrajneži. Odtenki kože v ničemer ne kažejo na kakšne koli posebne lastnosti ljudi (sicer pa imajo tudi znotraj družin posamezniki različne barve las in oči, pa to nikakor ne pomeni, da so eni pametnejši ali sposobnejši ali kakor koli boljši od drugih).

Kakršne koli delitve na podlagi videza ali kulturnih, verskih, jezikovnih ali drugih značilnosti so pač nesmisel in nimajo nikakršne podlage niti v znanosti niti v zdravem razumu. Ljudje smo pripadniki ene vrste, ene družine oziroma enega človeštva. Drugačne kulture, religije, tradicije in sistemi so samo različne poti za dosego človeških ciljev, ki so po vsem svetu enaki: blaginja in sreča ter čustveni, intelektualni in duhovni razvoj. Edine razlike med ljudmi, ki so zares nevarne, so ekonomske razlike, ki ljudi delijo na tiste, ki imajo preveč in tiste, ki imajo premalo dobrin. Te razlike pa so nedopustne.

Te razlike lahko bistveno zmanjšamo ali celo odpravimo s sodelovanjem na političnem področju in z ekonomijo delitve, ki vsem ljudem omogoča dosego človeških ciljev, ki so vsem enaki, le poti do njih so »obarvane« z različnostjo tradicij, kultur in religij.

Potovanja nas torej zbližujejo, a zgolj to ni dovolj. S sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin izgradimo trdne mostove, ki nas bodo resnično povezali v eno družino, eno človeštvo.