Mati vs. Kralj Malhus – Arena Ivan Cankar
Učiteljice in učitelji! Učenke in učenci! Preostale dame in gospodje, ki berete! Pred nami je dvoboj dneva v Areni Ivan Cankar!
Vsi poznamo Ivana Cankarja – mojstra besed, ki udarijo v dno duše. Kolikim sodobnikom so se od njegovih izjav strgali živci? Kolikim šolarjem so njegove besedne akrobacije sesirile možgane? Še 100 let po smrti nas drži v klinču …
Ivan Cankar je kot Biblija: imamo ga polna usta, a v resnici o njem nimamo pojma. Prebili smo se skozi njegove zgodbe, a kdo jih je zares bral? V resnici so one prebile nas … In kdo pozna njegove junake, če jim ne moremo pogledati v oči, ne da bi nas zvilo od hudega? …
Ivan nas pohrusta za malico. Tudi proti njegovim likom nimamo za burek. In zato, dame in gospodje, jih bomo soočili med seboj. Naj se pokoljejo, mi jih bomo pa gledali, velikane! … Nocoj se bosta – samo za vaše oči – v ringu pomerila dva: velika Mati in njen izzivalec Kralj Malhus.
Kot prva v dvorano prihaja ena in edina, večna, nesmrtna, nezamenljiva – Mati! Dame in gospodje – to je original. Danes hodi po svetu in po knjigah dosti cankarjanskih mater, Cankarjeva pa je samo ena … Morda je videti drobna, počasna in okorna, a pri njej videz vara. To je slovenske gore list. Žilava in dolgoživa je kot oreh. Svojim otrokom je sonce, a v njeni senci ne uspeva nič. Njeni darovi so redki in do njih je težko priti: trdo je in bodeče … Raje poljubite Trnuljčico …
Mati je ugonobila več bralcev kot vsi ostali Ivanovi junaki skupaj. Drugim se je dalo izogniti, njej pa ni ušel nihče … Mati je nesporna kraljica slovenskega leposlovja, kot sta Pele in Maradona kralja svetovnih zelenic. V ligi domače branje je nenadkriljiva; nikomur ni uspelo izločiti toliko bralcev kot njej …
In zdaj jo izziva nekdo, ki ga je sam Ivan oklical za kralja – Kralj Malhus. In kdo je Kralj Malhus? Književni reprezentant, veteran, ki je utonil v pozabo časa? Mogočen, širokopleč vladar na iskrem vrancu, ki bo Materi z enim udarcem svojega meča odrobil glavo? Ne, »Kralj Malhus je jako častivreden kralj, posebno kadar se ogrne v véliki ornat. Njegova postava je sicer majhna, toda zeló široka. In trebuh ima čudovit; poleti se sprehaja po dvoranah v sami srajci in takrat mu cinca nad koleni tako nerodno, da se zdi kralju samemu smešno.«
Ima ta neslavni revež sploh kakšno možnost proti veliki Materi? Res je bogat in plemiškega rodu, a kaj to pomeni v Sloveniji? Je podkupil sodnika ali mu je zagrozil? Mu bo to pomagalo?
Bomo videli! Če ne bo nokauta ali predaje, je pred nami 12 rund liričnega zanosa, epskih udarcev in dramatičnih zasukov. Sodnik je dvignil roko. Naj se dvoboj prične!
o
Mati pobožno zre v oči Kralju, ki ga je trikrat več kot nje, in se smehlja – »V smehljaju materinem je kakor sladek počitek po dolgi, dolgi poti, kakor bogato plačilo za ves strašni, do zadnjega hipa nepripoznani in nepoplačani trud, kakor tisočkratno povračilo za neizmerno trpljenje. Vsa blagost in čistost, neoskrunjena od grenkih dni, od prečutih noči, od skrbi in bridkosti, se razodeva na mrtvih ustnicah.« Da, to je Mati! Danes je njen dan …
In kako bo na to odgovoril Kralj Malhus? – »Ali se ne vzbudiš nikdar sredi najtišje noči? Ali ne slišiš takrat skozi odprto okno glasov, kakršnih nisi čula prej še nikoli v svojem življenju? Ali ne čutiš takrat s sladkim strahom, da živi tam zunaj čisto drug svet, ki se predrami s prvimi sencami in izgine s sončnimi žarki, a čez dan sanja tiho na dnu tvojega srca?« Kralj Malhus, dame in gospodje! To je on; spoznajte ga! Povej ji, Materi! Ni treba samo trpeti; tudi pred smrtjo je lahko življenje lepo … Bravo, Kralj Malhus!
o
Kralj Malhus gre v napad – »V večernih urah stopi poezija na mestne ulice. Skrbi so pozabljene in v utrujenosti, ki objame telo, leži nekaj sladkega in svobodnega. Prvi dih nočnih sanj trepeče v motnih pogledih; človek se ozira proti jutru nazaj in zapazi čudom, da je bila večidel nizka in neumna ona vznemirjenost delavnih ur.« Kakšna taktika! Ne bo poskušal biti bolj materski od Matere, ampak bo čisto drugačen – nasproten … Cankar je res mojster – Malhus prihaja iz njegove šole, a ni prav nič cankarjanski.
Zato pa Mati vztraja v svojem nepremakljivem gardu – »Kakor ob belem dnevu razločimo njen obraz. Ves bel in tenak je, oči pa so objokane in gledajo plaho; tako gleda grešnik na svoje trdosrčne sodnike.« – Ja, Mati ima svoje ase v rokavu …
o
Na peči / III
»Tiho in počasi stopi mati v izbo. Takrat umolknejo in se spogledajo … Moj Bog, kolika strahota!« – Tako je! To je tista prava Mati! Zato je prva, glavna in edina!
Kralj Malhus se ni ustrašil – »Dokler namreč človeka ne nadlegujejo različne skušnjave, je jako moralno bitje, dober državljan, veren katolik itd. Ali v tistem trenotku, ko se vzbudi meso, ni v njem več nikakega prepričanja in ni nobene morale.« – Sicer tolče mimo Matere, a udarja lepo in silno – »Jaz samó ne morem razumeti, čemú se sramujemo in čemú obžalujemo, da smo pokazali morali hrbet ter se vdali mesenim slastem. Prepričan sem, da je v mesenih slastéh veliko več zabave kot v najglobljem moralnem prepričanju. Zapisal bi tukaj z vso odkritosrčnostjo in z vso resnobo nauk, da pustimo moralo in vse kar spada k nji lepó pri miru ter se grejmo, kadar sije sonce; zapisal bi ta nauk, ali zdi se mi, da je nepotreben, kajti svet še ni videl človeka, ki bi žrtvoval morali kozarec vina ali grižljaj suhega kruha; morala je kralj brez kraljestva.« – Sem rekel mimo? Kakšen direkt je bil to; ne šolski, ampak mojstrski! Tako se govori, Kralj! Pridi ji do živega, Materi!
o
Kralj je krenil v četrto rundo kot kralj – »Nikamor ni vedel s svojo mladostjo, – želje so se izpolnile, predno jih je izgovoril … Stal bi srečen in svoboden sredi viharja, z mokrim obrazom in razkuštranimi lasmí; boril bi se s svetom in usodo – igral bi se z zvezdami kakor z biljardnimi kroglami …«
A Mati se ne vda; nazaj mu spušča puščice čistega in neskaljenega obupa – »Ta težki, strupeni sopuh v izbi mi je bil nenadoma kakor podoba in znamenje mojega življenja. Vsega življenja, od prvih žalostnih spominov pa do konca, daleč v brezupno prihodnost, ki sem jo videl razločno pred seboj.«
Kralj Malhus se smehlja – »Do danes niti vedel nisem, da imamo kralja … Ali bi ne bilo prav takó dobro, da bi postavili na prestol leseno veličastvo? Ne delal bi nikakih sitnosti …« – Svetovljansko proti zakotnosti!
A Mati to odbija, kot da gre za sitno muho, ne za svetovne udarce – »Ko je človek ugledal te redno in skrbno razvrščene klopi, naenkrat ni bil več človek, temveč učenec in številka v razredni knjigi. Bolest ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premišljuj, kedaj da je bil rojen Klopstock.« – Zadrto proti svetovljanskosti … Kakšna akcija! Šolska, a učinkovita. Toda utrujena je videti Mati. Ji bo pošla sapa? A ne zmore več pričarati bolj nevsakdanjega obupa?
o
Greh / V
Kralj Malhus je spet prevzel pobudo – »Tu sedim kakor bog, v škrlatu in svili, – a kdo ima kaj od mene, kdo od vseh tistih, ki se mi priklanjajo do pasú? Kaj sem dal beraču na cesti, da izgovarja s svetim spoštovanjem moje imé? … Jaz sem simbol, recimo, svojim sosedom simbol državne močí, svojim podanikom simbol edinosti in vzajemnosti, – simbol, to je nič drugega kot potreben ali nepotreben privesek žezlu in kroni. Zakaj si ne postavijo ljudjé drugačnega simbola, – ki bi jih manj stal in bi ne imel nikakih telesnih potreb? … Tudi lepši simbol bi si lahko izbrali, – ne takega z debelim trebuhom in mozoljčastim obrazom.« – Kako precizno bode Kralj Malhus! Zakaj še nismo slišali zanj?
In Mati, simbol bede – »Njeni škornji – moški škornji, ki so segali do kolen – so bili vsi blatni; tudi krilo je bilo oškropljeno – široko kmetiško krilo z zelenimi rožami. V desnici je imela mati dežnik in veliko culo, ki je prinesla v nji srajce in par novih škornjev za Jožeta; v levici pa je držala velik robec in v vozlu je bila shranjena desetica, ki jo je prinesla za Jožeta. Mati je bila trudna in lačna, kupila si ni zjutraj nič kruha, zato da je ostala tista desetica cela.« – Kakšna kanonada in kakšen zaključek – pika na i, češnjica na torti! Mati daje najboljše od sebe …
Kralj Malhus pa stoji trdno na tleh in razbija njen gard – »Ljudjé so navajeni, da časté in spoštujejo, kogarkoli. Navajeni so, da dvigajo v rokah kadilnice, a bog naj bo trebušen in mozoljčast kolikor hoče.«
A Mati ne spreminja taktike, ki ji je vedno prinesla zmago – »Že se je mati napravila, da bi šla na stanovanje Jožetovo in da bi tam čakala nanj. Ko je storila par korakov, se je spomnila, da se je morda zamudil kje v šoli in se je vrnila in je čakala.« – Kakšen vrhunski prikaz bede v žepu in v glavi!
A pravkar tudi Kralj Malhus daje od sebe najboljše, kar zna – »To ni tolpa volkov, ki preží na plen; – volk proti volku; vsaki zase je volk in plen obenem … Zató so si ustvarili državo in zakone; samó da je sosed v okovih, – in škodoželjnost ne čuti lastnih okov … Nikogar ne briga, da ni več sam svoj, da se je odrekel svoji volji, da je prodal samega sebe; dovolj mu je, da je prodano vse, kar živí poleg njega … Drevó raste in se razvija po svoji volji; človek pa si je dal obrezati vejevje in se počuti dobro pri tem, – zakaj odslej je nemogoče, da bi zrastel hrast čez vrbo …« – Kakšna runda!
In spet Mati – »Greh je ležal na njegovi duši, in vse solze ga niso mogle izprati; zdrknile so ob njem kakor ob trdem kamnu … Dolgo je od tega, in greh leži na njegovi duši težak in velik kakor prvi dan, in tako je zdaj njegovo življenje vse polno žalosti in trpljenja.« – Matiii! … Kakšna runda! A je lahko še bolje?
o
Mati je krenila v napad; dobila je zagon v prejšnji rundi – »Ali še veš, kako sva takrat hodila v Ljubljano in kako sva se poslovila? Gazila sva sivo blato; dež je lil, da sva se stiskala pod dežnik, premočena pa sva bila obadva. Nič nisva govorila; beseda na ustnah bi bila solza v očeh. Sredi pota sva se poslovila; meni je bilo poldrugo uro nazaj do doma, tebi toliko do mesta. Stala sva na blatni cesti in sva se držala za roko. Meni je bilo takrat v mislih, da bi se tako poslovila od tebe, kakor se poslavljajo mestni ljudje, da bi te poljubila; pa me je bilo sram. Samo adijo sva si rekla, še v oči si nisva pogledala. Ti si vzel dežnik, pa sem se vsa ogrnila v tisto sivo ruto, ki je bila težka od dežja.« Vrhunsko, rutinirano, a rahlo patetično …
Kralj Malhus bi s tem moral znati opraviti – »A glej, ti strahovi krog naju se bojé sami sebe … Nekoč je prišel eden izmed njih ponoči v grad; sobe so bile prazne in hodil je tiho od vrat do vrat. V zadnji sobi pa je stalo visoko ogledalo od stropa do tal in ko se je ugledal v njem, se je prestrašil takó, da se je zgrudil … Motajo se okoli ljudí samó iz čuda in spoštovanja; kadar se jim zdi, da jih je kdo opazil, hušknejo v noč; kadar pa jih zalotiš nenadoma, ti stojé pred obrazom kakor okameneli in se ne morejo geniti.« No, ja – tudi on zna bolje. Oba sta seveda že utrujena in neverjetna peta runda, runda za zgodovino, se najbrž ne more ponoviti.
o
Tuja učenost / VII
»Kralj Malhus je spoznal jasno, da nima v svojih rokah več močí kot novorojen otrok. On, Malhus, nima nikake moči; Malhus z debelim trebuhom in mozoljčastim obrazom. Vso moč imá neko nevidno bitje, ki se imenuje kralj in ki je vsled nesrečnega naključja spojeno z njim. Ovíja se ga kakor plašč, – a če vrže ta plašč raz sebe, tedàj stojí na cesti nag in ubožen brez kosa kruha in brez ugleda. Kralj zapoveduje, – in krivijo se hrbti vsenaokrog; Malhus prosi, a nihče se ga ne usmili …« – Neverjetno! Sem rekel »utrujen«? Kralj Malhus se bori, kot da se je dvoboj komaj začel. S svetovljanstvom in bedo nad bedo …
»»Povej mi, kaj pravi ta tvoja učenost?« je rekla mati. »Sam ne vem!« sem odgovarjal vznemirjen in zlovoljen. »Vsakemu pravi drugače, kakor je že uho in pamet! Meni pove kaj lepega, komu drugemu pa kvasi in kvanta!«« – A prav vidim? Zrno veselja v morju bede? Mati, ki pleše na tone Kralja Malhusa? – »Mati se je vsa zgrozila. »Kje si se naučil takih besed? Ta učenost te jih je naučila!«« – Finta! Pleše že, a udari kot Mati …
o
Mati je stara, rutinirana, a dolgočasna borka – kot Kličko v svojih najboljših letih. Vedno veš, kaj te čaka, a se nikakor ne moreš ubraniti – »Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike.« – Vedno misliš, da naslednji udarec ne more biti še hujši, a je – »Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.« – Mati ne ubija bedno, ampak z bedo. Dobrega uppercuta ne zna izvesti, zato pa je njena specialiteta neubranljiv downcut. Mati je zakon.
»Takó je na svetu z različnimi zakoni in naredbami,« – odgovarja Kralj Malhus – »Če položi predse vse te neštevilne paragrafe, zježé se človeku lasjé in zdi se mu nemogoče, da bi se povzpèl kdaj do tolikega svetništva, popolnoma nemogoče, da bi mogel vtakniti vsako svoje dejanje v trdno določeno rubriko zakonitosti … Toda polagoma prileze pišče iz skrivnostnega jajca. Iz svetih zakonov se smehljajo davno znana egoistična nagnjenja. Težko jih je spoznati, ker so bili oblekli frak, – kakršen je bil že takrat v modi: frak cerkvenih zapóvedi, frak humanitete, frak državnih zakonov, ali katerikoli drugi posvečeni frak. Nagnjenja so stalna, spreminjajo se samó frakovi. Človek počne lahko, kar mu je drago, samo gledati mora, da mu ne zdrsne frak raz ledij. Če se mu hoče krasti, lahko krade, če se mu hoče ubijati, lahko ubija; pod svetim frakom se lahko krasno krade in ubija. Zató so navadno največji lopovi obenem najgorečnejši zagovorniki svetih frakov … A bodi še takó nedolžen in vrzi frak pod mizo, pa bo letelo kamenje náte.« … Kot bi se v ringu srečali dve borilni veščini, ne, kot bi se v ringu spopadla baletnik in kovač, petelin in kamen …
o
V tujini / IX
»Tista noč je bila lepa kakor nobena dotlej. Po polnoči je oživelo vse naokrog. Živelo je drevje; kdor je poslušal njegovo šumenje in je videl listje, zvijajoče se in drgetajoče, je spoznal, da ni duša samó v človeku. Kar je bilo dotlej nevidno, je dobilo jasne oblike. Hodili so mimo njiju gozdni duhovi, plavali so nad njima in prihajali so jima naproti. In Milan in Milena nista čutila nikakega strahú. Očí so jima bile vesele in široko odprte, sladka radost je bila v njunih srcih.« – Baletnik in petelin.
»Na ure hrupnega veselja človek pozabi; in če se spomni nanje, se začudi, kako plitke in nerodovitne so bile; toda v tihih časih se rad in globoko zatopi v ure polbridkosti in poltrpljenja, na katerih trepeče mili čar mladosti kakor jutranjega sonca sijaj. Plodovite so tiste ure, blagoslov je v njih.« – Kovač in kamen.
Mati tolče tako močno, tako dolgo in tako vztrajno, da nokautira tudi gledalce. Kralj pa njene udarce lahkotno odbija in se smeji. Lepše ga je gledati. Občinstvo navija zanj. Bo Mati sestopila s trona in priznala poraz? Bo dobra volja premagala turobnost? Kdo bo zmagal?
o
»Veliko sem dosegel spoznanja – dal bi vse to spoznanje in vso modrost za ozko leho pod brdom, za ponižen vrt kraj hiše.« – Oh, Mati! Ti je napoti tudi znanje, kako z besedami zadati bol? Ti je bil ljubši tisti bedni, nerodovitni laz, ki si ga izgubila zaradi neukosti? – »Ti , Ivan … meni pa se le zdi, da bi spet dobili laz … Ali še veš, kako sva kar tam grah luščila, da bi ne bilo treba prenašati še stročja?« – Pa si kupi ped zemlje v Otomaniji! Je malo dlje od doma kot tvoj laz, da boš imela razlog še naprej luščiti, zato pa je bogata in poceni …
»Zadnji smoter vsega nehanja in vseh skrbi je bogastvo; treba si je torej pridobiti bogastva. Kdor se malo ogleda, opazi na svojo žalost, da pridejo do tega smotra najprej sleparji in nasilniki. Ali ti ljudjé so sleparji in nasilniki samó v primeri z drugimi ljudmi, takoimenovanimi poštenjaki. V resnici pa se razločujejo od poslednjih samo po svojem večjem razumu in po svoji večji spretnosti.« – A si videla, Mati! Tako blokira modrec udarce usode. – »To se vidi posebno jasno in v velikem obsegu pri bojih med narodi. Narod, ki se zaveda svojih koristi, ne pozna tolerance, ne pravice, ne zakonov; z zvijačo in še prej z brezobzirnostjo doseže, kar mu je drago, a drugi dobé rešpekt pred njim; narod pa, ki se sklicuje ob vsaki priložnosti na sveta prava in na različne paragrafe ter spravlja dobljene klofute ponižno v žep, tak narod ne doseže nikoli ničesar in je drugim po pravici v zasmeh …« – Buu! Buu, Kralj Malhus! Podlo se boriš. To so pa res nizki udarci; za Mater je vseeno, ampak za občinstvo … Tvegaš, da boš diskvalificiran. Občinstvo žvižga. Na tak način si boš zapravil simpatije. Kakršnakoli je že Mati, ljudje imajo raje bedo kot resnico …
o
»Jeseni smo pokopali mater.« – Mrtva je, a še vedno v ringu in vzbuja strah … Če je že zaživa povzročala toliko bolesti, koliko je bo šele s svojo smrtjo?
»Kadar ugasnejo svetilke, se pričenja v mestu najlepše življenje. Vsakdo se čuti v temi samega; kadar izginejo luči, pade prisiljena etiketa in padejo obziri.« – Kralj Malhus ne pozna pietete.
»Polovica pokopališča same puste gomile, brez spomina, brez križa in kamena. Še križi so polomljeni, kameni stoje pošev, besede so zabledele. Kaj je bilo napisano na tem križu, ki leži izrvan in zarjavel na gomili? »Svoji nepozabljeni, na vekomaj ljubljeni materi ...« Gomilo je bil porastel visok plevel, križ leži v njem — kod hodiš, ti zvesti sin? Saj je šele pet kratkih let, ko si postavil ta bronasti križ, napisal nanj te goreče besede, prilival potočnicam s solzami, z uporno kletvijo zmerjal krivičnega Boga! O ljubezen, postala si beseda! Ko si stopila na jezik, te v srcu ni bilo več!« – Mati ne izvede direkta; udari okoli ovinka; dolgo potuje njen udarec in nezgrešljivo najde svoj cilj – tudi iz groba.
»Tistega študenta pustite pri miru; naj ga vzame vrag …« – Kaj pa je to? Kralj Malhus, tako boš zaključil dvoboj? Si se predal? Sredi boja, sredi udarca? Lahko bi zmagal …
»Zgodi se, da se človek nenadoma zave samega sebe in svojega življenja; kakor da bi planil iz sanj — pomane si oči, ozre se plah ter spozna, da je vse, vse, vse zgrešeno, zapravljeno, izgubljeno, vse, kar je mislil, delal in živel.« – Tako, ja, kar povej mu, Mati – pot do zmag in slave je posejana s ponavljanjem in z vztrajostjo! Ni lepo, je pa učinkovito …
Zdaj bi lahko zares začel, Kralj Malhus; pospravil bi veliko Mater in ustvaril svojo zmagovito zgodbo. Ti pa boš dvignil roke? – »»Kaj se sploh ne brigajo ljudjé za moje zapovedi?« Sulfurij je pogledal debelo. »No … seveda se ne brigajo, veličastvo …« »Kaj?!« Kralj Malhus se je neizmerno začudil. »Ali ste mislili drugače, veličastvo?« In začudil se je tudi minister. Takó sta se čudila obádva, minister Sulfurij in kralj Malhus.« In ja, tudi mi se čudimo. Zakaj si vrgel brisačo v ring? Mati je umrla, le truplo še miga in povzroča težke misli. Samo počakal bi, vzdržal še eno rundo, pa bi zmagal. Kralj Malhus pa je končal, sredi zagona, sredi zanosa. Kaj ga je pičilo? Ga je Mati tako dobro udarila, pa sploh nismo videli?
o
Zdaj se bo res pojavilo vprašanje, ali je bil to kupljen dvoboj? Ali se je Kralj Malhus ustrašil samega sebe in svojega uspeha. Lahko bi bil junaški roman, a bo za vse večne čase ostal zgolj obetavna povest s kilavim koncem. Škoda!
Mati pa bo ostala Mati – žalosten vzor mnogim materam še na mnoga pokolenja. Živela Mati! Ležeča je premagala stoječega, mrtva živečega. Kralj miga in pametuje, a ne naredi ničesar; Mati trohni pri živem in mrtvem telesu, pa ti kri v žilah zmrzne že ob misli nanjo.
Drage dame in gospodje, učenke in učenci, ki ste še tukaj in niste šli za vogal na džojnt! Veliki dvoboj je končan. Po pričakovanju je zmagala Mati, čeprav se je na trenutke zdelo, da bi lahko bilo drugače. Bila je prva in ostaja prva! Kralj Malhus pa … Dobil je svojo možnost in je ni izkoristil. Je nadarjen, ima dobre poteze in lep slog, a je zaletav in kratke sape. Je le osnutek nečesa boljšega. Ne bo se vtisnil v spomin. Vrača se na smetišče zgodovine, kamor spada.
Upam, da ste kljub ne najboljšemu koncu uživali v izvrstnem dvoboju! Kmalu bo v Areni Ivan Cankar na sporedu še en nepozaben spektakel: uprizoritev dramske pesnitve Lepa Vida v surovo naturalističnem slogu. Ustvarjalci pravijo, da bo smešna. Morda res, čeprav gre za delo Ivana Cankarja … ali pa prav zato … Zdaj pa pojdite iskat svoje učenke in učence, preden jih najdejo policaji! Na svidenje!
Jul 09, 2018