Članek
Globalna neenakost, “mati vseh kriz”
Objavljeno Jul 02, 2018
Če resnično želimo poznati svet v katerem živimo; svet, ki ga “obvladujejo” ekonomska, družbena, okoljska, migrantska in še kakšna kriza, moramo poznati vsaj nekaj številk. Številke so resda suhoparne in zagotovo ne tako dramatične kot medijsko napihovanje migrantske in teroristične nevarnosti, nam pa lahko precej natančno pokažejo “sliko” pravih vzrokov za vse prej naštete krize. Poglejmo si te številke.
V tako imenovanih davčnih oazah je skritega približno 10 % svetovnega bruto domačega proizvoda, kar pomeni skoraj 8.000 milijard dolarjev. Ta denar ni obdavčen, kar pomeni nižje prihodke za države.
Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva (približno 3,6 milijarde ljudi) ima v lasti toliko premoženja, kot najbogatejših 8 Zemljanov.
V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1.739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala 146,6 milijarde dolarjev.
815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; 489 milijonov ljudi je lačnih v državah, ki so v vojni.
Z zdajšnjo količino pridelane hrane bi lahko nahranili 10 milijard ljudi, na Zemlji pa nas danes (2018) živi približno 7,6 milijarde. Vsako leto izgubimo ali zavržemo 1,3 milijarde ton hrane, ki je namenjena za prehrano ljudi.
V svetu je 68,5 milijona beguncev.
Kaj nam torej sporočajo te številke:
- da je na Zemlji dovolj finančnih in materialnih virov (hrane, vode in drugih ključnih virov) za zadovoljevanje osnovnih potreb prav vseh ljudi;
- da je globalno bogastvo izjemno nepravično porazdeljeno; na eni strani so majhne elite z velikanskim bogastvom, na drugi strani je večina Zemljanov revnih ali skrajno revnih;
- da se namesto za osnovne potrebe ljudi, finančna sredstva porabljajo za vojne in represijo;
- da ljudje trpijo, umirajo ali bežijo z domov, ker jim primanjkuje najosnovnejši dobrin oziroma zaradi hude globalne neenakosti.
Velikanska ekonomska neenakost med prebivalci Zemlje, ki se izraža na različne načine (kot revščina in lakota; v obliki družbenih in vojaških konfliktov, terorizma, obsežnih migracij; v obliki okoljskih problemov itd.), ni posledica pomanjkanja dobrin ali finančnih sredstev, temveč je posledica skrajno nepravičnega globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na brutalni tekmi za svetovne dobrine, ki se kopičijo v bogatih državah in v rokah bogatih Zemljanov. Namesto, da bi se osredotočali na odpravo ključnega vzroka za najhujše globalne probleme, tj. izjemne neenakosti med posamezniki in državami, rajši ogromna sredstva vlagamo v orožja, vojne in ograje. Tako ne odpravljamo vzrokov za kompleksno krizo človeštva, temveč “požar gasimo z bencinom”.
Dejansko pa bi morali spremeniti ekonomski sistem tako, da bi deloval na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Današnji ekonomski sistem je učinkovit, saj proizvede dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako imamo na voljo učinkovite transportne in informacijske tehnologije, da dobrine hitro prenesemo v kateri koli kotiček sveta. Spremeniti pa moramo same temelje ekonomskega sistema in vzpostaviti družbeno-ekonomsko okolje, kjer bo ključni namen ekonomije blaginja vseh Zemljanov in ohranitev globalnega okolja, namesto današnjega kopičenja bogastva v rokah manjšine, na račun svetovne večine.
Ne pozabite, begunci niso na naših mejah, ker bi radi živeli v naših državah, temveč ker jim z našo zunanjo, ekonomsko vojaško politiko uničujemo njihova domovanja, njihove službe in njihove pridelke. Ko bo naša in globalna politika temeljila na sodelovanju, ekonomija pa na pravični delitvi dobrin, bodo na naših mejah samo še turisti, poslovneži, študentje in delavci, ki jih potrebujemo. Ti pa so zaželeni, mar ne.
V letu 2017 so skupni svetovni vojaški izdatki znašali 1.739 milijard dolarjev, medtem ko je v istem letu uradna tuja pomoč revnim državam znašala 146,6 milijarde dolarjev.
815 milijonov ljudi je lačnih, od tega jih je 124 je milijonov kronično lačnih; 489 milijonov ljudi je lačnih v državah, ki so v vojni.
Z zdajšnjo količino pridelane hrane bi lahko nahranili 10 milijard ljudi, na Zemlji pa nas danes (2018) živi približno 7,6 milijarde. Vsako leto izgubimo ali zavržemo 1,3 milijarde ton hrane, ki je namenjena za prehrano ljudi.
V svetu je 68,5 milijona beguncev.
Kaj nam torej sporočajo te številke:
- da je na Zemlji dovolj finančnih in materialnih virov (hrane, vode in drugih ključnih virov) za zadovoljevanje osnovnih potreb prav vseh ljudi;
- da je globalno bogastvo izjemno nepravično porazdeljeno; na eni strani so majhne elite z velikanskim bogastvom, na drugi strani je večina Zemljanov revnih ali skrajno revnih;
- da se namesto za osnovne potrebe ljudi, finančna sredstva porabljajo za vojne in represijo;
- da ljudje trpijo, umirajo ali bežijo z domov, ker jim primanjkuje najosnovnejši dobrin oziroma zaradi hude globalne neenakosti.
Velikanska ekonomska neenakost med prebivalci Zemlje, ki se izraža na različne načine (kot revščina in lakota; v obliki družbenih in vojaških konfliktov, terorizma, obsežnih migracij; v obliki okoljskih problemov itd.), ni posledica pomanjkanja dobrin ali finančnih sredstev, temveč je posledica skrajno nepravičnega globalnega ekonomskega sistema, ki temelji na brutalni tekmi za svetovne dobrine, ki se kopičijo v bogatih državah in v rokah bogatih Zemljanov. Namesto, da bi se osredotočali na odpravo ključnega vzroka za najhujše globalne probleme, tj. izjemne neenakosti med posamezniki in državami, rajši ogromna sredstva vlagamo v orožja, vojne in ograje. Tako ne odpravljamo vzrokov za kompleksno krizo človeštva, temveč “požar gasimo z bencinom”.
Dejansko pa bi morali spremeniti ekonomski sistem tako, da bi deloval na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Današnji ekonomski sistem je učinkovit, saj proizvede dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov, prav tako imamo na voljo učinkovite transportne in informacijske tehnologije, da dobrine hitro prenesemo v kateri koli kotiček sveta. Spremeniti pa moramo same temelje ekonomskega sistema in vzpostaviti družbeno-ekonomsko okolje, kjer bo ključni namen ekonomije blaginja vseh Zemljanov in ohranitev globalnega okolja, namesto današnjega kopičenja bogastva v rokah manjšine, na račun svetovne večine.
Ne pozabite, begunci niso na naših mejah, ker bi radi živeli v naših državah, temveč ker jim z našo zunanjo, ekonomsko vojaško politiko uničujemo njihova domovanja, njihove službe in njihove pridelke. Ko bo naša in globalna politika temeljila na sodelovanju, ekonomija pa na pravični delitvi dobrin, bodo na naših mejah samo še turisti, poslovneži, študentje in delavci, ki jih potrebujemo. Ti pa so zaželeni, mar ne.
#Kolumne
#Rok-kralj
Jul 02, 2018