Kaj je bila prelomna točka v prazgodovini, ko smo postali ljudje? Prvi prižig ognja? Prva kapa, gate ali čevlji? Prva borša, skleda, sulica ali frulica? Prva slika, skladba ali zgodba? Prvo žrtvovanje bogovom? …

Kakorkoli že, od preostalih živali nas loči vztrajno kopičenje znanja in spretnosti, pa tudi neumnosti in odvečnega garanja. Starodavna ljudstva naj bi na podlagi tega kopičenja premogla neko silno modrost.

Vsekakor so premogla obilico uporabnega znanja o preživetju v naravi. Prav to znanje je človeštvu pomagalo, da je velike zaplate te narave ukrojilo po svoji volji ali uničilo. Po zaslugi tega znanja je narava danes tako drugačna in za večino ljudi nepomembna, da je tudi to znanje odveč.

So pa starodavni modreci streljali povsem mimo, ko so si skušali razložiti življenje, svet in vesolje. Celotno kopičenje teh razlag v ljudskih bajkah in svetih knjigah je bilo povsem odveč. Ko so ljudje po desettisočletjih tuhtanja končno izumili znanost, je z vso to navlako nesmislov pometla tako rekoč v trenutku.

No, ne z vso. Znanost je obrt. Je postopek, v katerem najprej z vso skrbnostjo nabiralca izbiramo domneve, ki jih nato obrtniško tolčemo in brusimo s prav tako skrbno odbranimi dokazi in protidokazi. Kot ni vsaka prst primerna za izdelavo porcelana, tudi ni vsaka domneva primerna za znanstveno obdelavo.

Dokazi in protidokazi morajo biti merljivi in ponovljivi. Zato morajo biti strašno enostavni. Zato je treba npr. živali zapreti v enake gajbice, jih enako pohabiti in enako razkosati. Šele v zadnjem času jih proučujejo v naravnem okolju, kjer so meritve muhaste, ponovitve pa naključne. Znanstveniki, ki so začeli proučevati življenje tam, kjer se odvija, so bili deležni smešenja, zanikanja in omalovaževanja svojih izsledkov, groženj in tudi smrti.

Neživo naravo seveda lahko zapremo v laboratorij, kjer jo 'pohabimo' ali razstavimo. Isto lahko naredimo s števili. Fiziki, kemiki in matematiki se imajo zato za najbolj znanstvene znanstvenike. Na drugem mestu so naravoslovci – dokler bodo lahko izvajali poskuse na živalih. Če jih nekoč – v svetli prihodnosti – ne bodo več mogli, bodo padli med tretjerazredne družboslovce. Ti se sicer tudi trudijo spraviti poskusne človečke v čimbolj brezosebne raziskovalne sobe in odstraniti vse živo, razen tega kar merijo in kar ohranja te 'objekte' pri življenju, če jih že ne morejo žrtvovati za dobro znanosti. Odkar internet to omogoča, delajo tudi vprašalnike na velikih vzorcih ljudi, s katerimi nikoli ne pridejo v stik, in vlečejo zaključke iz računalniško obdelanih povzetkov – kar je še bolj brezosebno, kot če bi imeli prostore polne človeških trupel …

Potem je tu zgodovina. Je to znanost ali umetnost? Vprašanje ni trapasto: zgodovino pišejo skoraj izključno zmagovalci, izobraženi in premožni moški, pripadniki večinskega prebivalstva svoje dežele ter dobro vključeni v srednji in višji sloj družbe. Prav zato so kazala splošnozgodovinskih knjig, ki izidejo v evropskih jezikih, še vedno skoraj enaka, kot so bila v času prvih avstroogrskih srednješolskih učbenikov: prve civilizacije (s komaj kakšno omembo kitajske, srednjeameriške in perujske ter praviloma brez papuanske in podsaharske), stari, srednji in novi vek (ki ustrezajo zgolj dogajanju v delih Zahodne Evrope) z renesanso (ki je posledica razvoja znanja v islamskem svetu), osvajanjem sveta (ki je osvojen že desettisočletja), in industrijo – edino prelomnico svetovne zgodovine, ki je nastala na evropskih tleh. Kakšna bi bila zgodovina, če bi jo pisali poraženci, ženske, nepismeni reveži, pripadniki manjšin in samotarji (razen da bi bila neprimerno bolj nasilna in krvava)? …

Med znanosti iz neznanega razloga sodi tudi filozofija. Filozofija je za znanost, kar je alkimija za kemijo. Gre za brcanje v temo; zgolj zaradi velikega števila brc tu in tam kdo zadene žogo, v glavnem pa brcajo drug drugega ter si lomijo prste na kamnih in skalah. Tu nekje je tudi bogoslovje, ki je -slovje zgolj po imenu. Gre za brcanje v temo, kjer ni žoge.

Zaradi tako ali drugače napisane zgodovine nismo nič bolje pripravljeni na njene ponovitve. Družboslovje je – da bi se približalo naravoslovju in da bi lahko uporabilo njegove znanstvene postopke – izumilo evgeniko, ki je mati sterilizacije in evtanazije invalidov, ki sta starejši sestri holokavsta. Naravoslovje je – najraje v mukah – ugonobilo nešteto živih bitij in jih bo še, da bi ugotovilo, kako živijo. Brihtno, ni kaj! … Fiziki, kemiki in matematiki pa so bili vedno najprej v službi države in vojske. Ko so dognali kaj učinkovitega ali naredili kaj uporabnega, je bilo to pogosto najprej uporabljeno v vojni, potem pa je prišlo prav tudi v miru (kjer je imelo na dolgi rok primerljivo pogubne učinke).

Znanost se je razvila iz alkimije. Alkimija se je razvila iz bajke, da je mogoče narediti zlato iz nečesa, kar ni zlato. Ta bajka se je razvila iz pohlepa – ne po znanju, ampak po lasti in oblasti.

In znanost še vedno služi pohlepu: raziskuje, kar prinaša denar, potrjuje, kar prinaša čast, in izdeluje, kar utrjuje oblast. Pripeljala nas je na točko zgodovine, kjer večina človeštva (tudi za njen razvoj) dela več kot katerakoli žival; biva v slabših pogojih; živi bolj stresno in odtujeno od svojih želja in potreb. Kopičenje znanja in spretnosti nas dela šibkejše in slabše. Kmetje so bili – po znanstvenih dognanjih – manjši, šibkejši, bolj bolni in s slabšimi zobmi od lovcev in nabiralcev, polni poškodb kosti zaradi ponavljanja enih in istih gibov. Velja isto za delavce v primerjavi s kmeti? Zakaj hodimo po tej poti?

Slaboviden sem. Brez optične znanosti bi težko živel. S pomočjo očal in leč se znajdem tako v civilizaciji kot v pragozdu. Toda, a bi postal slaboviden, če bi živel kot lovec in nabiralec v pragozdu? Znanstvena dognanja kažejo, da ne ali vsaj ne tako zelo.

Znanost odlično rešuje težave človeštva. Uspešno je rešila večino težav, ki so nas pestile pred njenim nastankom nekaj stoletij nazaj … In povzročila malodane vse, ki nas pestijo zdaj …