Sprehod po gozdu nas običajno napolni z energijo in mirom; nadihamo se svežega zraka in naužijemo se svežine, še zlasti poleti. Občudujemo mogočna drevesa, ki se pnejo visoko pod nebo. Vemo, kako pomembni so gozdovi za ljudi in za celotno okoljsko ravnovesje; v resnici pa jih zelo slabo poznamo. Zaznavamo jih kot mnoštvo posamičnih dreves (in drugih rastlin), ki se vsako po svojih močeh bori za življenjske vire – za prostor, sončno svetlobo, vodo in mineralne snovi. Dejansko pa so drevesa tesno povezana med seboj, med njimi poteka živahna komunikacija in izmenjava življenjsko pomembnih snovi.

Da bi razumeli bogato življenje gozda moramo najprej razumeti mikorizo. Mikoriza pomeni sožitje med glivami in višjimi rastlinami; beseda je sestavljanka iz grških besed mikos – gliva in riza – korenina. Glive so posebna in izredno raznolika vrsta organizmov, ki niso ne živali in ne rastline, zato jih uvrščamo v posebno kraljestvo živih bitij, imenovano Fungi (Wikipedija: Glive). 

Skupino gliv, ki tvorijo mikorizo, v običajnem jeziku imenujemo gobe. Vendar so gobe samo nadzemni del gliv, ki je namenjen razmnoževanju, “pod zemljo, pod listjem v podrasti, v trohnečem lesu, v različnih razkrajajočih se organskih snoveh ali v skorji dreves pa je nevidni in glavni del organizma, sestavljen iz drobnih razvejanih nitk, imenovanih hife in ta del imenujemo podgobje ali micelij.” (Osnove o glivah) 

Hife se v procesu mikorize povežejo z drevesnimi koreninami in drevesom dovajajo različne mineralne snovi (fosfor, dušik) in tudi vodo, od njih pa črpajo predvsem ogljikove hidrate (sladkorje, proizvedene s pomočjo fotosinteze v listih, ki jo glive ne morejo izvajati). Vendar to ni edina prednost mikorize. Ker imajo glive izjemno razvejane hife, omogočajo drevesom, da preko tega omrežja komunicirajo med seboj in si izmenjujejo različne snovi. Gre za tako razvejano omrežje, da danes govorimo kar o gozdnem spletu (Wood Wide Web) oziroma gozdnem internetu. 

Na tem področju je ključne raziskave opravila kanadska znanstvenica dr. Suzanne Simard (TED predavanje), ki je s pomočjo radioaktivnega plina odkrila podzemno komunikacijsko in “transportno” omrežje, ki drevesom in tudi drugim višjim rastlinam omogoča medsebojno izmenjavo življenjsko pomembnih snovi in celo opozarjanje na nevarnosti (na primer pred napadom škodljivih žuželk). Še posebej pomembna so tako imenovana materinska drevesa (mother trees), gre za še posebej velika drevesa, ki predstavljajo nekakšna vozlišča gozdnega spleta. Materinska drevesa dobesedno skrbijo za "svoje otroke", mala drevesa, ki rastejo v njihovi senci in bi brez pomoči težko preživela. 

Drevesa in druge višje rastline preko mikoriznih mrež, ki jih vzpostavljajo glive, torej lahko tvorijo obsežna omrežja. Med seboj pa ne sodelujejo samo drevesa iste vrste; dr. Suzanne Simard je na primer že zelo kmalu odkrila tesno sodelovanje jelke in breze, ki si v različnih letnih časih izmenjujeta različne snovi, glede na rastno obdobje (brezi na primer prej odpadejo listi, zato ji jelka takrat pošilja hranilne snovi). Mikorizne mreže oziroma gozdni splet bistveno pripomore k večji odpornosti gozdov in k njegovi hitrejši obnovi po poškodbah. 

Odkritja dr. Simardove in tudi drugih znanstvenikov, ki delajo na tem področju, lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi (na primer z ohranitvijo materinskih dreves), k učinkovitejšem boju proti podnebnim spremembam in tudi k bolj ekološko sprejemljivemu kmetijstvu (odkrili so tudi mikorizne mreže med paradižniki in številnimi drugimi rastlinami, ki rastlinam zagotavljajo večjo naravno odpornost in hitrejšo rast). 

Ta spoznanja pa lahko prenesemo tudi na človeško družbo. Danes je veliko ljudi, na čelu z ekonomisti, ki so “sveto” prepričani, da je tekmovanje med posamezniki dobro za družbo kot celoto (ne smemo mešati tekmovanja v športu s tekmovanjem v ekonomiji, kjer “poraženci” živijo v hudi revščini ali celo umirajo od lakote). Vsak naj bi kar najbolje poskrbel zase, za svojo družino, morda še za svoje podjetje in svojo državo, medtem ko naj bi tekmovanje (konkurenčnost) z drugimi posamezniki, podjetji in državami koristila razvoju in uspehu vseh. 

Vendar tako kot gozd ni samo vsota posameznih dreves in drugih rastlin, ki med seboj tekmujejo za naravne vire, tudi človeška družba ni samo skupek posameznikov, podjetij ali držav, ki se borijo za čim večji delež “svetovne pogače” oziroma naravnih virov. Prav tako tudi ne bi smeli biti obremenjeni z medsebojno različnostjo, kajti ljudje tvorimo “velik človeški gozd”, oziroma eno človeštvo, ne glede na barvo kože, prepričanje ali kakršno koli drugo okoliščino. Če zmorejo sodelovati drevesa različnih vrst...! 

Človeška družba je lahko uspešna le, če sodelujemo in si delimo naravne ter družbene vire. Preživetje in uspeh posameznika sta odvisna od preživetja in uspeha celotne skupnosti. Če tekmujemo med seboj in če posamezniki kopičijo bogastvo (vire) na račun drugih, potem tudi človeštvo kot celota počasi hira. 

Ko greste v gozd se naužijte svežega zraka in miru ter prisluhnite drevesom, ki pravijo: “Dobro nam gre takrat, ko gre dobro celotnemu gozdu. Zato sodelujemo, si pomagamo in si delimo vire. Uspešnost posameznega drevesa je neločljivo povezana z uspešnostjo celotnega gozda.” Prav tako, kot je blaginja vsakega Zemljana odvisna od blaginje celotnega človeštva. 

Drevesa nas lahko marsičesa naučijo! 



Več o mikorizi in komunikaciji med rastlinami v članku: Inter-plant communication through mycorrhizal networks mediates complex adaptive behaviour in plant communities