Počilo mi je. Najprej Trumpovo ločevanje otrok od staršev, potem madžarski parlament, ki je prepovedal pogovarjanje med ljudmi in begunci, po tejle češnjici pa še tretja plast torte – odgovor Gorana Lukića na užaljeno bluzenje Irene Likar o tem, kako je Ministrstvo za notranje zadeve do beguncev dobro kot kruh. Tik pred zdajci pa še posladek na posladek – poboj ukrajinskih Romov na lastno pest, kot v »dobrih starih časih« …

Medtem ko brezplodno razpravljamo ali naj bo glavni in neodgovorni urednik naše države fašist ali zgolj neoliberalec, smo spregledali, da dvoma ni več. Imeli smo in imeli bomo mešanico obojega. Med strumnim korakanjem v konec zgodovine smo namreč prestopili prag fašizma, ne da bi to opazili. Pravzaprav smo ga prestopili hote. Se še spomnite 24 učiteljev kranjske gimnazije, ki so s svojim imenom in častjo preprečili naselitev šestih dijakov v dijaški dom? In cirkusa okoli frizerja, ki je zgolj s svojim obstojem tako prestrašil cel postroj strumnih in voljnih domobraniteljev, da so ga kleni domobraniteljski poveljniki sklenili ovekovečiti na predvolilnih plakatih kot nečloveško pošast, ki izničuje obstoj 1,9 milijona tukajšnjih prebivalcev? In žičnate ograje? In …

Trenutno smo sicer še v sprejemnici fašizma, a od dnevne sobe nas loči le mandatar – tako mislimo. V resnici nas loči le čas. Ta mandatar nas bo tja povabil takoj, oni pa nas bo pustil še malo v sprejemnici, da se privadimo vzdušju …

Vse zgoraj našteto se je namreč zgodilo v Mirovem času. Mira ste izvolili (jaz ga nisem), da ne bi imeli fašizma. Tip je tako brez barve, vsebine in oblike, da ob njem nismo nikoli pomislili na fašizem. Smo pa pomislili ob njegovi pendrek ministrici Vesni … Kateri fašist na oblasti si je ne bi želel imeti na istem položaju, kot je zdaj? Kateri fašist na oblasti je ne bi podpiral in ji kril hrbta, kot ji ga on? Pravi fašist na oblasti bi ji dal le bolj proste roke …

Miro je bil radostno vnesen na čelo Slovenije kot trojanski konj v Trojo, nato pa je odprl glavna vrata in spustil noter fašizem. Ne da fašizma predtem ni bilo; rohnel je pred vrati in metal smeti čez obzidje. Fašizem je tu od nekdaj: tlel je v predvojnih nazadnjakih, mnogi povojni partijci so ga imeli polna srca, po osamosvojitvi pa je kot kuga okužil tudi neoblastiželjno rajo. Najprej je zajel uradnike, ki so brezhibno izvedli izbris, nato pa tudi navadnike, ki za izbris »nismo vedeli«, pa tudi ko smo izvedeli, se je večina z njim gladko strinjala … in se še – tudi večina gimnazijskih učiteljev …

Za koga je ta večina pred leti zamenjala razmeroma spodobnega in fašizmu ne preveč naklonjenega predsednika Türka? Imeli smo predsednika po podobi tega, kar smo želeli postati kot narod; zdaj imamo predsednika po podobi naroda …

Zdaj mi je padla na pamet bajka o Lepi Vidi, ki ji iz vseh por buhti hrepenenje po klenem domačem dedcu, ki mu lahko vse življenje pere umazane gate; po Superhiku, ki ji med praznjenjem v vagino hrope v obraz svojo smrdljivo alkoholno sapo. Vsaka podobnost z resničnimi liki in okoliščinami je zgolj slučajna …

Je kdaj kateri fašist – nekdanji, sedanji, kjerkoli na svetu – sprejel vsaj eno dobro odločitev za katerikoli kos Zemlje in tamkaj živeče ljudi? Zaradi ukrepov fašistov so nastradale živali in rastline, nastradale so zemlja, zrak, voda in zgradbe, nastradali so tujci in državljani nepravega porekla, 'izrodki' in invalidi, pametnjakoviči in svojeglavci ter omahljivci in izdajalci iz lastnih vrst. V najboljšem primeru je za koga stanje ostalo enako. Nekaj časa je šlo bolje le fašistom, nato pa tudi njim ne več …

Premislite, vi, ki želite močnega voditelja! Bi bili raje severnokorejski minister za kulturo ali slovenski kulturnik? Bi bili raje Stalinova desna roka ali tajnica slovenskega direktorja? Bi bili raje združenodržavski ali slovenski vojak? …

Ali pa tudi ne premislite. Itak bo kmalu vseeno …

V desetletjih po 2. svetovni vojni so se ljudje spraševali, zakaj niso ljudje fašistov in nacistov pravi čas ustavili. Med ljudmi je ogromno takšnih, ki jim je fašizem všeč. Večina ljudi ne bi imela za sosede Židov, Romov, muslimanov in narkomanov. A če jim je dovoljeno, da se nad njimi izživljajo, jim odgovarja, da so nekje blizu … Kakšen bi bil svet, če bi bili vsi – sorodniki, prijatelji, sodelavci in sosedje – sami fašisti z enakimi navadami, vrednotami, željami in potrebami? Nad kom bi besneli in se izživljali? Koga bi se bali?

Fašisti se tega ne sprašujejo. Fašisti se bojijo in besnijo, da bi prikrili strah.

In kaj lahko naredimo mi, ki nismo fašisti in nočemo biti? Kaj lahko naredimo, preden jim bo dovoljeno izživljati se tudi nad nami, ne le nad begunci in tujci?

Volili smo. Shod proti politiki sovraštva bi morda pomagal, če bi hodili po naseljih, kjer podpirajo sovraštvenike, in se z njimi pogovarjali. V Ljubljani gre zgolj za parado nemoči …

V resnici namreč ne moremo storiti ničesar. Razvoj družbe gre svojo pot in se bo končal tam, kjer se je že – nekje sredi vojne vihre, na najnižji točki, od koder bo lahko šlo samo še navzgor …

Lahko pametujemo in hodimo do nezavesti, a odločitev o tem, kako močan bambus (fašistično vino + neoliberalna kola) bomo pili, je v rokah predsednikov izvoljenih strank in peščice njihovih najožjih sodelavcev. Tako ali drugače bomo živeli vedno slabše, ker bodo bogati vedno bolj bogati na naš račun. Hrana, izdelki in storitve bodo vedno slabši. Narava bo vedno bolj umazana in razdejana. Vedno več nasilja bo nad nami in med nami …

Bi pomagalo, če bi v slogu partizanov pospravili nekaj izstopajočih skrajnežev in zadrtih uradnikov? Nekatere njihove druščine bi nedvomno razpadle, v drugih pa bi vodilno mesto zavzel kdo enak ali hujši. Da o preprečevalnih in povračilnih ukrepih države, ki bi sledili, sploh ne govorimo … Nasilje je voda na mlin nasilnežev …

Naj torej gledamo, kako naši vrli uradniki, kri naše krvi, nalagajo begunce na letala, ki jih vračajo v domovino in gotovo smrt z mučenjem? Naj si rišemo črtice za vsakega begunca, za katerega izvemo, da je utonil v Kolpi, in krogce za vsak čolniček v Sredozemskem morju, v katerega bomo šli poleti snorklat? … In čakamo, da vrsta pride na nas? Ali upamo, da bomo dočakali konec te 24/7/?-letne more ob odkritju spominske plošče na mestu prvega zapovedanega množičnega streljanja beguncev na tleh EU? … Ali da nas takrat vsaj nihče ne bo gnal gledat begunskih koncentracijskih taborišč, kot so združenodržavski osvoboditelji gnali prebivalce Weimarja v Buchenwald?

Smo krivi, če partuljna ladja, na kateri so sami zanesljivi osebki, namerno povozi čoln z begunci in strelja na plavalce, ker kapitan ve, da tega ne bomo nikoli izvedeli, če bomo, ne bomo verjeli, njemu in posadki pa se ne bo zgodilo nič? Se to lahko dogaja? Ja. Se je že zgodilo? Če se ni, se slejkoprej bo …

Vidmarjeva vila je že v rokah Nemcev. Kje se bomo sestali?