“V začetku 21. stoletja so takrat najbolj razvite in bogate države (ZDA, EU in še nekatere druge) zaradi svojega neizmernega pohlepa povzročile hudo finančno krizo (leta 2008). Ta kriza je povzročila poslabšanje ekonomske situacije v številnih šibkejših državah, kar je sprožilo državljanske upore (Sirija, Ukrajina, Libija, Tunizija itd.), ki so jih prej omenjene bogate države izkoristile za utrjevanje svoje politične, ekonomske in vojaške moči. Številni vojaški konflikti in zaostrena ekonomska situacija so v beg prisilile milijone ljudi, a bogate države so postavile ograje in zidove ter hkrati sprožile kampanjo sovraštva proti obupanim beguncem. Tisoči so utonili v morjih in rekah ali izginili v gozdovih, tisoče otrok so ločili od staršev, tiste pa, ki jim je uspelo prestopiti zastražene in ograjene meje, je v ‘razvitem’ svetu čakalo vzdušje sovraštva in zavračanja.” (odlomek Mračno 21. stoletje iz Učbenika za zgodovino, iz leta 2118) 

Zapis je seveda izmišljen, kajti nihče še ni napisal zgodovinskega učbenika, iz katerega bi se učili učenci v letu 2118. Morda bo Zemlja takrat že uničena ali pa se bomo v močno načetem okolju neusmiljeno spopadali za preostale Zemeljske vire. Morda pa nas bo vendarle srečala pamet in bomo rešili današnjo nevarno situacijo ter stopili na pot blaginje in miru. Potem se bodo naši zanamci ozrli v preteklost in se čudili mračnemu začetku 21. stoletja, kjer je bil “človek človeku volk” in kjer je potekala “vojna vseh proti vsem” (avtor obeh rekov je Thomas Hobbes, Wikipedija). 

20. junija je mednarodni dan beguncev (World Refugee Day), ki nas opominja “na moč, pogum in vztrajnost milijonov beguncev”. Na svetu je že 65 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Zakaj? Ker jim zunanja, vojaška in ekonomska politika zahodnih držav (in še nekaterih drugih) uničuje domove in okolje, krade naravne vire, preprečuje prodajo njihovih izdelkov, preusmerja njihove davke v davčne oaze itd. 

Potem pa taista politika ‘razvitih’ držav begunce, ki so izgubili vse, demonizira in ponižuje, jim postavlja visoke birokratske in vojaške ovire; dopušča, da množično umirajo na njihovih mejah; zavrača ladje pred pristanišči; otroke ločujejo od staršev in jih zapira v posebna taborišča. Nazadnje smo vse to videli v času nacizma in fašizma. O tem beremo v današnjih učbenikih in se čutimo okrutnosti izvajalcev takšne politike in brezbrižnosti večine takratnega prebivalstva. Natanko to bodo o nas brali in se učili naši zanamci. 

V resnici imamo bogate zahodne in še nekatere druge države na voljo dovolj sredstev in virov, da enkrat za vselej rešimo problematiko begunstva in revščine. Prenehati moramo z izkoriščanjem revnih držav, prenehati moramo z vojaškimi posegi in okrutno politiko do beguncev. 

65 milijonov beguncev je samo vrh ledene gore, ki je posledica zgrešene politike bogatih držav. Na svetu je trenutno 815 milijonov lačnih ljudi in preko 4 milijarde revežev, ki živijo v slabih in negotovih razmerah, z nezadostnimi osnovnimi dobrinami. Noben zid ne bo zaustavil teh množic. Zaustavi jih lahko samo politika miru in blaginje, katere temelja sta resnično mednarodno sodelovanje in pravična delitev globalnih virov. 

Samo tako bo “človek (spet) človeku človek”.