»ČAS

je denar,« je ena od pregovornih neumnosti, ki neprestano drsijo po žični drči med usti in ušesi. Tako smo je vajeni, da se malokdo zavzame, kaj sploh pomeni. In če se zavzame, ugotovi, da je brez pomena …

Edino, kar je času in denarju skupnega, je, da ju imamo v povprečju na voljo vedno manj. Za denar je jasno, kam gre. Kam pa gre čas? Če si dovolj dolgo na svetu, se zdi, da je začaran – kot da je v vesolju luknja, skozi katero uhaja v neko drugo razsežnost. Karkoli počneš in kakorkoli si urediš življenje, je dan prekratek, in vsako leto ti ga manjka več – kot da je obratno sorazmeren z gospodarsko rastjo …

Je bila kdaj narejena raziskava, ki bi skušala ugotoviti, koliko časa ljudje dejansko potrebujemo za življenje – to je, da zadovoljimo vse življenjske potrebe po Maslowu, ki jih delo ne omogoča? Večina služb, do katerih se lahko prigrebemo s pridnostjo, pokornostjo in večletnim odpovedovanjem življenju, omogoča komaj kaj. Če imamo srečo, nam za nekaj časa zagotavljajo odsotnost strahu pred dolgovi in bankrotom, lakoto in brezdomstvom. Ugled in spoštovanje? Kakor katera … Samouresničitev? Včasih. Še pogosteje pa samoprevara … Širjenje obzorij? Zdi se mi, da je ravno čas, namenjen hranjenju radovednosti in domišljije tisti, ki najbolj uhaja …

Raziskave o preživljanju časa, ki so na voljo, večinoma niti niso raziskave. Še najbolj resne so tiste, ko nekoga vtaknejo v luknjo brez oken, vrat in ure, da bi ugotovili, ali bo njegov dan dolg 24 ur ali 24 ur, 11 minut in 15 sekund. Sicer gre najpogosteje le za vprašalnike, na katere ljudje praviloma odgovarjajo po občutku, ne da bi izmerili, koliko časa v resnici porabijo za različne dejavnosti. In vedno gre za naštevanje dejavnosti; nisem naletel na vprašalnik, ki bi ljudi spraševal po lenarjenju in zapravljanju časa, ki ne bi štela kot počitek.

Nasprotno; veliko raziskav, ee, vprašalnikov je namenjenih ugotavljanju, kako si ljudje razporedijo tista dva špukca časa med službo in spanjem, da opravijo vse, kar morajo, in še kakšno malenkost, ki jo hočejo, da se lahko potem zasluženo počijo na kavč in uživajo življenje ob pivu, čipsu in daljincu. Tovrstne raziskave ima kapitalizem rad, ker ga podpirajo. Ljudje radi proučujejo njihove prevode v novinarščino, ker dobijo občutek, da se da iz življenja vendarle iztisniti še kakšno minutko. Javna občila pa jih imajo rada, ker lahko nanje prilepijo oglase za pripomočke, ki prihranijo čas.

Prava raziskava bi zajela veliko skupino čimbolj raznolikih ljudi, jim zagotovila malo več kot dostojne prihodke, in merila, koliko časa porabijo za življenje, če se jim nikamor ne mudi. Kdaj bi vstali? Koliko časa bi porabili, da se primajejo na zajtrk? Kako dolgo bi ga pripravljali, jedli in pospravljali za seboj. Kdaj bi šli v službo in šolo? Kdaj bi jim bilo dovolj in bi šli od tam? Koliko prostih dni bi si vzeli? Kolikokrat bi bili razpoloženi delati ves dan? Koliko časa bi se posvečali delu za skupno dobro? Koliko časa bi se ukvarjali s hrano, domom in vrtom? Bi raziskovali, delali poskuse in se lotevali vedno zahtevnejših opravil? Bi se jim vzbudila ali povečala potreba po ustvarjanju in širjenju obzorij? Koliko časa bi uživali v umetnosti? Koliko časa bi jo ustvarjali? Koliko bi se gibali? Koliko in kako resno bi trenirali? Koliko časa bi namenili družinskim članom, sorodnikom, prijateljem in znancem? Koliko časa bi namenili sebi? Koliko časa bi namenili ničemur? …

Na svetu je morje raziskav in ocean 'raziskav', iz katerih bi se dalo z veliko truda izluščiti zadovoljive odgovore na zgornja vprašanja. A če bi to storili in skušali zadevo spraviti v javnost, bi naleteli na težave. Izsledki bi nedvoumno potrdili, da je delovni čas občutno predolg. Potrdili bi, da biti človek in živeti polnovredno življenje zahteva dosti več prostega časa, kot ga ima uslužbenec na voljo. Postalo bi jasno, da se delovni čas pogubno zajeda v spanje in prehranjevanje, v prožnost telesa in duha, v odnose ter v občutek povezanosti s svetom izven ograje okoli doma, službe in nakupovalnega središča.

Kdo bi hotel o tem razmišljati in razpravljati? Gospodarstveniki prav gotovo ne, delavcem pa bi bilo težko. Slejkoprej bi jim do zavesti prodrla vprašanja: Je to, kar počnem, koristno in smiselno? Je to, kar z delom izgubim, vredno tega, kar zaradi dela pridobim? Zadovoljujem svoje potrebe? Se še zavedam svojih resničnih želja? Še znam sanjariti in sanjati, ali zgolj bivam kot stroj in čakam, da se bom pokvaril in mi ne bo več treba nič? Prispevam k skupnemu dobremu? Sem deležen skupnega dobrega, ali to sploh ni skupno dobro, temveč je dobro samo za nekatere? …

Bi takšno samoizpraševanje ljudi vzpodbudilo k boju za spremembe ali bi jih naredilo otožne in obupane?

o

BREZČAS

Reči imajo svoj naravni ritem, in to ne velja le za kroženje zemlje, dihanje in utripanje srca, ampak za vse zgoraj omenjeno. Večina teh ritmov se lahko do neke mere skrči ali raztegne. Občasno je to celo prijetno in zanimivo. Tudi glasba je dobra, če ima pravo mero predvidljivosti in vznemirljivosti … A hrup ni glasba, piskanje v ušesih pa tudi ne …

Brez ure ni časa. Kakšen je bil delovni čas krčme ob Koloseju v starem Rimu? V katerih delih dneva in leta so se sestajali in razhajali aboriginski ljubimci tekom zadnje ledene dobe? Koliko časa je Ludwig sestavljal 9. simfonijo in kaj vse je medtem počel? Koliko časa bi naj živeli? …

Delovni čas krčme ni samo delovni čas krčme. Je tudi tvoj odnos do dela in ljudi, preden si začel v njej delati, tam in kadar si drugje. Je izobrazba in so izkušnje. Je razmislek o opremi, pripomočkih, sodelavcih in ponudbi. Je zvok na poti med usti in ušesi sedanjih in prihodnjih gostov … Je čas, potreben, da zadeva steče, teče in se izteče …

Koliko časa traja spoznavanje bodočih partnerjev – prijateljev, ljubimcev, sostanovalcev, sodelavcev, sostaršev in so-starih staršev? Koliko časa traja utrjevanje vezi pred naslednjim korakom? Koliko vzdrževanje odnosa na izpolnjujoči ravni? Kako pogosto in za koliko časa je dobro, da nista skupaj? Koliko dela na odnosu lahko poteka med opravljanjem dela in koliko ga ne sme – koliko prvovrstnega brezčasa potrebuje dober odnos? …

In koliko prvovrstnega brezčasa potrebuje umetniška mojstrovina? Vsekakor dosti več kot časa, kot dejansko nastaja – ko jo Mojster spravlja na papir, platno ali dolbe v kamen … Mojstrovina potrebuje vse, kar potrebujeta krčma in ljubezen, pa še dolge sprehode, divje pijančevanje, globoko- in topoumno razpravljanje in občasno gledanje v prazno … Je to možno izmeriti in odmeriti?

Kdaj naj umremo? Ko smo se navadili na upokojitev? Ko so vnuki lahko sami doma? Ko smo dokončali svojo mojstrovino, karkoli že to je? Ko nam telo odpove? Ko odpovedo naprave in zvarki, ki nas držijo pri življenju? Divje živali pogosto umrejo, ko imajo dovolj življenja. Včeraj še polne življenja danes odidejo v brezčas, se zvijejo v klopčič in zavestno izdihnejo. Morda najpomembnejši veščina in modrost, ki nam ju skrbna izraba časa onemogoča osvojiti, ko pride čas …

Ne, turbokapitalizem ni konec zgodovine, ampak njena slepa ulica, na koncu katere je zid. Zid se ne bo razbil. Ulic je dosti; zgodovina bo šla pač v drugo …