Šolane bedakinje obeh spolov so narodu na pladnju prinesle čudovito priložnost za slovnično utrjevanje ženske manjvrednosti. Njihov namen je bil sicer nasproten, a če bi ga dosegle, jih ne bi mogli imenovati »bedakinje« …

Človekinje/ljudi lahko nagovarjamo na več načinov: lahko so spoštovane/-i oziroma cenjene_i ali spoštovani in cenjeni, kot v dobrih starih časih. Bodimo odkrite: vsi ti načini so čudni – kot vikanje ali (bog naj ne dajo) onikanje.

Slovnično podrejanje žensk je dejstvo. Skoraj zagotovo se je razvilo, ker so naši moški predniki, ki so z ženskami že tako delali kot svinje s kurbusi, to zaničevanje utrjevali tudi s slovnico in besediščem (ljudi i žene). Slovnična manjvrednost ženskega spola je vgrajena v jezik. In dokler bo vgrajena, bo prisotna v pogovorih in v dejanjih, v odnosu moških in v samodojemanju žensk …

Podobno velja za vikanje (in je nekoč tudi za onikanje). Dokler ga bomo uporabljali, se bomo tudi razvrščali na: »jaz zgoraj, ti spodaj«, »oní zgoraj, moja malenkost spodaj« ter »jaz tu, vi tam«.

Če hočemo premagati spolne in druge v nebo vpijoče neenakosti med ljudmi, kar od nas zahteva podvrženost Deklaraciji o človekovih pravicah, se bo ena od front morala biti in izboriti z jezikom. Treba ga bo korenito spremeniti – narediti takega, ki bo vsemu živemu in neživemu enako naklonjen.

Bedakinje s Filozofske fakultete so se, kot je lepo povedala njihova moška sodelavka David Movrin, zadeve lotile »s krampom in dinamitom«, namesto »s tehtnico in skalpelom«. Takšna reč jezika ne spremeni, ampak razruši. Če je ne bodo pametno pretehtale in s skalpelom razrezale na drobne koščke, bodo imele težave. Slejkoprej se bo našel kak star klen redni profesor, ki bo pričel (še bolj) zamujati in predčasno odhajati, ki bo delal (še bolj) nevestno, ki se bo (še bolj) protipravno okoriščal ter občasno oškodoval čast in dobro ime ustanove. Ko mu bodo vodstvene organke to navrgle, se bo ležerno skliceval na dejstvo, da vse navedene zahteve veljajo samo za predavateljice, študentke in čistilke, ne pa tudi za predavatelje, študente in hišnika. Po potrebi se bo obrnil na enako klenega in pravno dobro podkovanega odvetnika. S sklicevanjem na zakonitosti slovenščine, na njeno zgodovino, primerjavo s sorodnimi jeziki in rabo povsod po državi, razen v upravi FF, bosta brez težav prepričala vsakega klenega slovenskega, po potrebi pa tudi evropskega sodnika_co, da lahko uslužbenci FF in zaposleni, ki pripadajo medspolu, za razliko od uslužbenk počnejo, kar hočejo, ustanova pa jim je dolžna kljub temu dati plačo, ker tako piše v njenih pravilnikih.

In ko smo že pri medspolih, tudi slovenščina ga ima. Imenuje se srednji spol. Če ga že imamo, zakaj se ne bi uporabljalo tega? Le besedam, ki označujejo skupine ljudi (človek, oseba, ljudje, bogataš, delavec, (ne)zaposlen, državljan, tujec, starš, otrok, šolar, invalid, upokojenec, storilec, žrtev …), je treba spremeniti spol iz moškega v srednjega, to vnesti v zakone, pravilnike in javno rabo, pa je težava rešena.

Kako sem jaz pametna! …