"Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Danes, ko smo že krepko zakorakali v 21. stoletje in natanko sedemdeset let po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, je napočil čas, da končno uresničimo tisto, k čimer smo se kot globalna skupnost, že dolgo tega zavezali. Še zlasti si prizadevajmo za uresničitev 25. člena, ki vsakomur na tem planetu zagotavlja dobrine za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, “vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami.” 

V času vrhunskih tehnologij – računalnikov, interneta, mobilnih tehnologij, robotov; izjemnih zmogljivosti za pridelavo hrane in drugih življenjsko pomembnih dobrin, modernih in poceni transportnih sredstev ter še tisočih in tisočih ‘čudes’ sodobnega sveta – preprosto ne moremo in ne smemo dopustiti, da poleg nas živijo ljudje, ki so dobesedno brez vsega. 

Danes se ne moremo več izgovarjati na pomanjkanje dobrin in tehnologij, na pomanjkanje znanja in ustreznih informacij. Edina ‘ovira’ za uresničitev pravic iz 25. člena je zato naša kolektivna brezbrižnost in ignoranca, ki ji sledi politična ‘tišina’ in nedejavnost. Ne moremo vsega bremena prepustiti pogosto nečloveškim naporom številnih dobrodelnih organizacij, ki kljub svojemu obsegu, le s ‘kapljami zalivajo izsušena tla’ skrajne revščine in človeškega trpljenja. 

Četudi se skrivamo za še tako visokimi zidovi in za še tako birokratskimi ‘zaščitnimi ukrepi’, nam revščina drugih ves čas ‘krade spanec’ in ogroža naš (potrošniško sprevrženi) način življenja. Begunci, terorizem, vojaški konflikti, globalno segrevanje podnebja in onesnaženje okolja v veliki meri izvirajo iz skrajne revščine. Jezimo se na posledice, o vzrokih pa nočemo vedeti ničesar. 

Kdo krade naravne vire revnim državam in temu reče ekonomska politika? Kdo ruši države in cele regije in to poimenuje varnostna politika? Naši politiki, ki jih izvolimo, potem pa jim štiri leta pustimo in gledamo stran, ko izvajajo politiko izkoriščanja, napadanja, poniževanja – šibkejši držav in tudi svojih šibkejših državljanov. 

Samo s skupnimi napori sodelujočih držav sveta lahko odpravimo največji madež na ‘duši’ človeštva – skrajno revščino in lakoto, ki uničuje stotine milijonov Zemljanov. Saj že imamo napisan politični in ekonomski program, to je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (in še 26. člen, ki pravi, da ima “vsakdo ima pravico do izobraževanja”). 

Uresničimo ga. Kako? S sodelovanjem in pravičnejšo delitvijo dobrin. S tem bomo tudi na praktični ravni izrazili enost človeštva oziroma razumevanje, da smo ena človeška družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo. Ko bo sleherni Zemljan imel dostop do vsaj osnovnih dobrin, bomo lahko govorili o pravilnih človeških odnosih, ki so prvi korak k manifestaciji resnične ljubezni in modrosti na planetu Zemlja. 

Uresničitev 25. člena je zato ključ do naše skupne prihodnosti, ko bomo drug poleg drugega zaživeli v miru in blaginji. Kako pa naj sploh drugače živimo s svojimi brati in sestrami, na kar nas opozarja 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Ponovimo ga še enkrat: 

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”