… si nas je začel vrteti okoli prsta leta 1952. Mene si je začel vrteti okoli Novega leta 1985, ko sem dobil v dar enega od Mikijevih stripov. Postal sem pravi mali džanki, morda še hujši, kot kadar je bil v igri sladoled …

In še zdaleč nisem bil edini. Te tri počlovečene živali so uspešno nagovorile skoraj vse, ki smo smeli brati stripe. To ni bilo samoumevno. Stripi takrat so primerljivi z računalniškimi igricami kasneje in e-družabnimi omrežji danes – vključno s pametovanji strokovnjakov in pogojevanji staršev …

S čim so Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja navdušili otroke in odrasle (ki so si to dovolili), partijce in upornike, vaščane in meščane – ljudi, ki sicer skoraj v ničemer ne pridejo skupaj?

S tem, da so življenjski. Če izvzamemo Trdonjin oklep, nimajo nadčloveških moči. Lakotnik dosti pojé in se dobro tepe – a to velja za vsakega klenega dedca v teh logih. Tudi neumen je, kar druga dva moti, a ga imata vseeno rada. Zvitorepec je prebrisan. Trdonja je preudaren. Vsi trije so pogumni, a se kdaj tudi česa ustrašijo.

Še bolj pa je kriva njihova igrivost. V težavah ravnajo, kot bi ravnali mi, če bi se (z otroki ali med sabo) igrali težave, in ne kot superjunaki, kakršni mi niti v igri ne moremo biti. Za odrasle je to dobro, ker nas pootroči, za otroke pa, ker jih v njihovem jeziku riše svet odraslih.

Komur starši in šola niso uspeli povsem ubiti domišljije, mu jo te tri živali raztegnejo daleč preko obzorij. Začnejo v domačem kraju, in gredo v preteklost in prihodnost, širom zemeljske oble in v vesolje. Če gredo oni, lahko greš tudi ti; najprej skozi knjige in filme, nato pa zares …

Lahko pa tudi ostaneš tu in rešuješ vsakdanje težave. V zgodbah ni niti sledu komunističnih puhlic, ki so v tistih svinčenih časih prežemale vsa besedila, kot jih v današnjih svinčenih časih prežemajo neoliberalne. Ljudje imajo radi mir pred soljenjem pameti in vojno s sovražniki – in Miki Muster jim je (vsaj takrat) dal obilo obojega.

In kdo so sovražniki? Če začnemo na začetku (Zvitorepčeve prigode 1) – sosedje. Le katerega Slovenca ne bi pritegnile prigode o medsebojnem nagajanju sosedov, ki se imajo kljub temu radi? … Kar tudi dokažejo, ko se pojavi nov, skupen sovražnik – Cigani. To so vsi po vrsti sami lumpi in nasilneži. Kaj je lepše, kot da jih doleti zaslužena kazen (kakršna za podobne prestopke ne doleti sosedov)?

Naslednji sovražnik je pobegli zapornik (Zvitorepčeve prigode 2). Dobimo vestern v domačih logih. Sledijo Grajski duhovi, in spotoma, kot da to ni nič, še Fritzl iz domače kleti (ki je deležen takšne kazni kot sosedje, saj prav to je) …

Po tem ogrevanju občinstva je napočil čas, da se naši junaki podajo v neznano – v Afriko. Da šok ne bi bil prevelik, je polna domačih predsodkov o Afriki. Tudi ni preveč velika; puščava, džungla, savana in ocean so si tako blizu kot Kras, Alpe, Pomurje in morje – lahko greš peš in si do konca dopusta naokoli. V Afriki – med goljufivimi, nasilnimi in radodarnimi Arabci z nešteto ženami, med ljudožerskimi Črnčki, ki jih signalna raketa spravi v beg, in med smrtonosnimi zvermi – se znajdejo kot doma. Strah in obup sta le korak od veselja in igrivosti.

Junaki otroških knjig, ki v sliki in besedi streljajo živali do mrtvega, so danes nezamisljivi. Tudi liki, ki lovijo živali za prodajo živalskim vrtovom, danes ne bi nikogar navdušili. Duh časa je v odnosu do živali le napredoval; škoda le, da ni tudi v odnosu do ljudi …

Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja se ne obremenjujejo s takšnim dlakocepenjem. Ko osvojijo svet, je na vrsti Pot v vesolje – z raketo, sestavljeno iz železnine z odpada. Vesolje je še manjše od Slovenije in Afrike, Vesoljce pa se da ravno tako prelisičiti kot sosede …

Vse je tako enostavno, da bolj ne bi moglo biti. In to je šele začetek. Ko se nekaj stripov kasneje vključi časovni stroj, lahko vzdraženo domišljijo izključi samo še smrt – kot je Mikijevo, če le ni padel v stroj za prehajanje med duhovnimi svetovi …

Ostale so njegove zgodbe. In ko se, vzpodbujeni tudi s tremi prijatelji, odpravimo v svet, ugotovimo, da je s to lepo modro kroglo ravno tako lahko shajati kot s sosedi, če ne še lažje, in da je med tujci ravno tako lepo kot med sosedi, če ne še lepše …

Zbogom, Miki, in hvala za vse ri(s)be!