Ljudje mi pravijo, da pretiravam, ko napovedujem vojno,

saj se skoraj nič ne dogaja,

razen nekaj Arabcev in črncev, ki pridejo in nočejo ostati.

Vsak stoti Zemljan je begunec,

a nagnani so od drugod in naj gredo drugam:

strahopetci, ki se nočejo boriti proti sovražnikom svoje domovine,

v kateri so vsi sovražniki;

in tisti leni, 's trebuhom za kruhom',

ki hočejo uživati sadove našega dela,

namesto da bi sejali in želi v svojih domovinah,

kjer so vsa rodovitna zemlja, rudniki, vode in stroji v naših rokah,

in delajo za nas – za iste bogataše, za katere delamo mi,

ampak nam tudi kaj prodajo in nas še pustijo dihati …

Vojne so daleč, pravijo;

v njih so res naše orožje, naš denar in naša podpora,

a roke, ki izdelujejo orožje, dajejo denar in trepljajo vojake, so oprane,

in mi smo nedolžni kot otroci,

čeprav hlastno kupujemo reči, ki jih izdelujejo otroci, in jih ne potrebujemo,

da napolnimo praznino, ki ostane,

ko dopoldne oddelamo šiht, popoldne pa dajemo dober vtis,

ki ga otroci in odrasli v vojni in skrajni bedi ne morejo.

Nato je v vojni, mi smo v Natu – mi smo v vojni:

mi smo zaledje, pratež in rezervne sile …

Kdaj pride Ta vojna v zaledje? Ko se razstreli prvi terorist? Ko pade prvi vojak?

In tudi če smo v vojni, kaj lahko glede tega naredimo mi, Franci in Marije?

Že glede bede, v katero drsimo iz leta v leto, ne moremo nič –

bede, ki tudi iz naših otrok dela one 's trebuhom za kruhom',

a takšne boljše vrste – bele, izobražene in omikane …

o

Vsak človek bi rad svoj prostor pod soncem:

kos strehe,

kos zemlje, da vzgoji hrano, ali orodje, da ga prisluži,

spoštovanje, ker to počne,

in mir, ko gleda nasmejane otroke.

Medtem ko smo odrekali pravico do tega beguncem,

smo obdržali streho;

zemlja in orodje nista samoumevna, zato nas je strah;

spoštovanje je lezenje v rit ali vljudnostno čebljanje;

in otroci se ne smejijo več, a tega nimamo časa opaziti …

o

Ko so nas nekoč napadli Nemci, Turki ali Huni,

ali si nas podvrgli modrokrvneži s svojimi vojaki,

smo imeli sovražnike, proti katerim smo se lahko borili.

Zdaj smo ta sovražnik sami. Proti komu naj se borimo?

Otrok, ki ga tepejo vsi razen enega, bo z njimi tepel tistega enega …

Si želimo prave vojne – takšne s sovražnikom?

Si jo zaslužimo?

Jo potrebujemo, ker je edina, ki nas lahko vrne v življenje?

Ali so novi avti, obleke in všečki dovolj dobro življenje?

Ali kariera, kdor je srečen, da jo ima,

čeprav nesrečen, ker zahteva več, kot ji hoče in zmore dati?

Smo se pripravljeni odpovedati temu življenju za dobro vojno?

Smo se mu pripravljeni odpovedati za mir?

Se mu lahko odpovemo?

Bomo dočakali starost in smrt, ne da bi se mu morali odpovedati?

Ga je vredno poskusiti zamenjati za nekaj neznanega, nikoli izkušenega,

razen v majhnih trenutkih med avti, oblekami, všečki in garanjem?

Je vredno to poskusiti brez vojne ali preden ta pride?

Ker prišla bo, slejkoprej,

ko bo v Afriki zmanjkalo vode,

ko bo v Aziji zmanjkalo nafte,

ko bo na Antarktiki zmanjkalo ledu –

in bo v vseh obalnih mestih spodnesel hiše,

ko bo v Severni Ameriki spodneslo dolar,

in v Južni Ameriki pragozd,

ko bo v Evropi zmanjkalo ostankov vladavine ljudstva

in bodo domoljubi strnili vrste,

in bodo samo še Aborigini živeli, kot živijo danes ali bolje.

Vse to se bo zgodilo;

nekaj prej, nekaj pozneje;

ker se že dogaja.

Najprej so begunci, potem so vojne,

in potem so begunci v vojni,

in potem je Mad Max …

o

Jaz pa naj bom ravnodušen,

ker se skoraj nič ne dogaja,

razen nekaj Arabcev in črncev, ki pridejo in nočejo ostati …