Šolstvo je ena tistih reči, ki so prevelike, da bi lahko propadle. Tako veliko je, da se niti spremeniti ne more, kaj šele propasti – in to že od srednjega veka dalje …

Evropsko šolstvo je izumila v srednjem veku še enotna evropska cerkev za lastne potrebe. Pravzaprav za lastno potrebo – vzgojo (in kakšen kanec izobraževanja) bodočih duhovnikov. Cerkev je kasneje razpadla na tri dele in mnogo delčkov. Tudi šola je razpadla na izobraževanje duhovnikov, plemiških in bogataških sinčkov, tu in tam pa tudi kakšnega reveža. Kasneje so dodali plemiške in bogataške hčerkice, vključili več revežev in revic, duhovnic pa (še) ne. Vzgoja je bila za vse enaka, kanci izobraževanja pa so se malenkostno razlikovali …

… In tako je še danes. Vmes so se zgodili odkrivanje in osvajanje sveta, humanizem in renesansa, razsvetljenstvo, znanstvena in industrijska revolucija, socializem in globalizacija, računalniška in informacijska revolucija. Svet ni več zgrajen na bedni enoplastni pravljici, ampak na bogati in raznoliki resnici (v kateri pravljice zgolj mešajo drek). Težava ni več pomanjkanje, ampak preobilje podatkov. Duhovniki in plemiči niso več glavni in nedotakljivi (namesto njih so to strici iz ozadja, a ko kateri umre, ne pride več do državljanske vojne za nasledstvo). Evropejci smo razmeroma svobodni (razen če nočemo) in nismo več nevedni (razen če hočemo). Otroci se nam ne rojevajo po vsakem seksu in ne umirajo od vsakega prehlada. Hrana in obleka nista več problem (no, sta, a povsem drugačen …). Živimo dovolj dolgo, da se imamo čas zamisliti nad življenjem, vesoljem in sploh vsem ter iz tega potegniti smiselne zaključke …

… Šola pa je še vedno živi fosil iz srednjega veka. Tekom teh silnih dogodkov, ki so pretresli vse temelje in nadstavbe evropskega (in posledično svetovnega) življenja, se je šolstvo spremenilo približno toliko, kot so se spremenili krokodili od časov, ko so sobivali z dinozavri: tablice so zamenjali zvezki, zvezke pa tablice, v katere se piše, strpa v glavo, zdrdra učiteljem in pozabi …

Kar se tiče vzgoje, je edina sprememba, da je danes manj palice. Korenčka je še vedno skoraj nič. Ni ustrahovanja, ni vzpodbude … A še vedno je cilj, da so otroci pridni: mirni, razen če se jim ukaže premikati, in tiho, razen če se jim ukaže govoriti. Toda zakaj bi bili pridni? Če niso, se jim ne zgodi nič hudega, če so, pa se jim ne zgodi nič posebno lepega …

Znanje morajo sprejemati kot dogmo, čeprav ni več versko ampak znanstveno. Vanj morajo brezprizivno verjeti. Dvom v resničnost in spraševanje o smislu sta nezaželena. Pravzaprav je še vedno nezaželeno kakršnokoli spraševanje in nenadzorovano raziskovanje, čeprav je prav to smisel in pogon znanosti in vsega razvoja, ki se je zgodil v stoletjih, odkar šole so.

Otroci bi lahko rekli: »Drugo sranje, isto pakovanje!« Razlika med biblijskimi blodnjami in znanstvenimi resnicami je res velika, da bolj ne bi mogla biti. Kolikšna pa je razlika med prisilnim piflanjem enih in drugih? In kaj otroci o tem vedo in kaj jih briga? Bolje rečeno: Kako naj o tem kaj vedo, če ni zaželeno, da jih briga karkoli razen ocen in lastnih riti – nekoč v povezavi s palico, danes pa s pikastimi dodatki k imenu in priimku v daljnji prihodnosti? …

Kljub temu ve povprečen šolarček danes o življenju, vesolju in sploh vsem neprimerno več kot je vedel najbolj načitan srednjeveški bogoslovec. Kaj bo šele vedel, če se bo šola kdaj otresla veroučnih spon in začela radovednost vzpodbujati, ne zavirati? …