Članek
Še en prispevek k slovenski blaznosti

Še en prispevek k slovenski blaznosti

Objavljeno Apr 20, 2018

{facebook http://za-misli.si/images/svid.jpg}

Pred kratkim je moj najboljši prijatelj padel v manijo, natanko pred enim letom se je enako zgodilo nekemu drugemu mojemu prijatelju, pa pred nekaj leti še nekomu, ki mi je bil zelo blizu, vsi so sami vrhunski umetniki in intelektualci, najboljši na svojih področjih, kulturniki, družboslovci, misleci, slikarji, filmarji, pesniki filozofi ... Sprašujem se, ali je to res samo naključje, morda boste zamahnili z roko in rekli, bolezen je pač bolezen, nikogar ne špara, pa vendar so njihove zunanje karakteristike in okoliščine tako podobne, da bi težko govorili samo o bolezni, prej o neki zunanji strategiji sistema, ki v svoji uniformnosti in ukalupljenosti težko prenaša odklone in odstopanja, ki jih z njegovega stališča predstavljajo samostojno misleči ljudje, ljudje, ki radi povejo to, kar mislijo, ki jih ni sram, da so to, kar so, ki bi radi spreminili stvari, ki jih motijo, še več, o groza, ki bi radi svet spremenili na bolje.


Takšni so najbolj nevarni, boste rekli, ampak dejstvo je, da živimo v sistemu, ki ubija vse, kar izstopa s svojo posebnostjo in ustvarjalnostjo. Nekdo mi je dejal, da ne dobim službe, ker sem poseben, posebnim ljudem pa po navadi "normalni" ljudje ne zaupajo, mogoče je pa moja posebnost v tem, da razmišljam s svojo glavo, da čutim s svojim srcem, da hočem uresničiti svoje sanje, medtem ko cela armada ljudi okoli mene živi samo zato, da lahko dela, po navadi zgolj to, kar hočejo drugi, in bog ne daj, da bi bilo pri komerkoli drugače. Tudi jaz delam, vendar moje delo ni cenjeno, v svetu primitivnega materializma in strogega racionalizma, v katerem so ljudje vajeni skrivati svoja čustva, je težko ljudi prepričati, da imajo tudi duhovne reči, kot je delo z jezikom, kot je slikarstvo, kot je glasba, performans, kot je filozofija itn, določeno vrednost, da ni to samo igrajčkanje ob prostem času ali počitek po napornem delovniku, ampak da je za duhovno delo potrebna velika investicija težko pridobljenega znanja in izkušenj, ki so povsem primerljivi s fizičnim oziroma bolj praktičnim in otipljivim delom. Nekdo, ki popravi odtok, dobi plačilo takoj, ker je pač odtok treba popraviti, nekdo, ki zdravi ljudi, dobi tudi plačilo takoj, kajti ljudi je treba zdraviti, nekdo, ki pilotira, je tudi takoj poplačan za svoje delo, kajti ljudi je treba prepeljati na drugi kraj, nekdo, ki se ukvarja z jezikom, pa lahko počaka, kajti njegovo delo ni nujno, nihče ne bo prikrajšan zaradi tega, pa naj se izdajajo še takšni jezikovni zmazki, enostavno ni v zavesti ljudi, da je jezik stvar najgloblje kulture ne samo komuniciranja, ampak tudi izvornega izražanja, samouresničenja skozi besede in s tem transformacije družbe v boljši svet.

Ne razumem in protestiram! Kako se lahko dogaja, da moji kompetentni prijatelji, ki so si sicer zelo različni med seboj, pa vendar imajo en velik skupni imenovalec, in to je družboslovno izobrazbo, umetniško nadarjenost in smisel za duhovne stvari, ki presegajo grobi materializem današnje stvarnosti, kako to, da ti prijatelji, umetniki, filozofi, morda največji misleci svojega časa, končajo pri istih simptomih, ki so značilni za bipolarno motnjo, shizofrenijo, shizofilijo, mejno osebnostno motnjo ali borderline, depresijo, in kar je še teh novodbnih diagnoz, vsi potisnjeni globoko na socialno dno? Človeka lahko ubiješ tudi tako, da mu vzameš službo in zablokiraš žiro račun, in ti ljudje, ki so doživeli kompletno ignoranco sistema, so se, zlasti moja generacija, rojena v sedemdesetih, najprej zaprli v svoje domove, in ravno ta kompletna izolacija od družbe jih je potegnila v vrtinec lastnih psihičnih obračunavanj ter nazadnje v psiho-fizični propad. Položaj je več kot resen, in daleč od tega, da bi šlo samo za mene, gre za kompleksen družbeni problem.

Ko je slovenski pisatelj Vinko Moderndorfer na Švedskem dejal, da je umrl veliki pesnik, mislil je seveda na Radeta Krstića, ki se je prav tako boril na socialnem dnu in z mentalnimi institucijami, so mu odvrnili, da pri njih poskrbijo za velike umetnike, tukaj pa preprosto nihče ne ve niti tega, kdo je bil Rade Krstić, ker splošna družbena situacija enostavno ni naklonjena takšnim ljudem, ki mislijo s svojo glavo, ki ustvarjajo velike duhovne reči, ki bi po vseh pravilih morali sooblikovati družbeno realnost, namesto tega pa jih zapiramo v mentalne institucije in jih razglašamo za nore. To je nekaj, kar je na primer na Švedskem pa spoh v razvitih državah severne Evrope preprosto nepojmljivo. Namesto da bi imeli svoje vile z bazeni in se vozili okoli z dragimi avtomobili, to pač ne gre, prestižne stvari so vendar rezervirane z polpismene ljudi z osnovnošolsko izobrazbo, ki se pač najbolje znajdejo v vsespošnem sistemskem kaosu, namesto ustreznega družbenega statusa, skratka, ki bi si ga po vsej logiki morali zaslužiti, zdaj brskajo po smeteh in duhovno razpadajo pri živem telesu. Nekaj je vsekakor treba ukreniti, spet vzpostaviti javni prostor, ki je neopazno izpuhtel, omogočiti izobražencem, da pridejo na vodilna mesta in polpismenim povzpetnikom, ki se brigajo samo za lastno rit, pristriči peroti. Če ne bomo preprosto izginili v tej globalistični intrumentalizirani matrici, ki ustvarja enodimenzionalne ljudi, da jih lažje obvladuje in kontrolira po principu deli in vladaj. Tudi sam sem bil v mentalni instituciji iz podobnih razlogov, kot so zdaj moji prijatelji, in ni mi vseeno ne za njih ne za to, kam se izgublja ta duhovno podhranjeni svet.

Lani je umrl še en veliki pesnik, Milan Vincetič, samo tisti, ki smo ga poznali, smo potočili solzo, njegovo ime pa odhaja v vsesplošno amnezijo, ki jo podpihuje sodobna neoliberarna mašinerija, ki ji je prav malo mar za originalnost, kreativnost, posebnost, drugačnost, vse, kar izstopa iz sveta številk in točk, po katerih nas danes vrednotijo. Če na tem mestu zaključim tole razmišljanje, lahko ugotovim porazno stanje ne samo na področju kulture in umetnosti, ampak totalno kapitulacijo človeškosti v vseh porah naše družbe. In dokler se ne bomo zganili, se ne bo nič spremenilo, in moji prijatelji bodo še naprej vestno in marljivo goltali božje pilule in bili hvaležni za vsako drobtinico, ki jo dobijo z gospodarjeve mize, če vzamemo, da je gospodar kapital, ki je itak v rokah peščice srečnežev, ki so bili rojeni z zlato žlico, njihovo življenje pa je vse manj vsebinsko in vse manj pomembno, saj sloni zgolj na materialni vrednosti, in ne na duhovnih vrednotah, ki so trajne in nepodržene muhastemu trgu ter večinoma neracionalni in patetični logiki ponudbe in povpraševanja. Svojemu prijatelju lahko rečem samo to, da ni sam v tem, za kar se bori, in če mu bo uspelo, bo uspelo tudi meni, ki se mi prav tako sesuva vse, kar sem vsa ta leta mukotrpno gradil, in ne sesuva se (samo) zaradi mene, ampak predvsem zaradi odnosa naše družbe do kulture in umetnosti.

#Kolumne #Sagadin-vid