Kakšni so danes medsebojnih odnosi med posamezniki ali med državami? So izraz razumevanja, sočutja, enakosti, spoštovanja, kar bi lahko opredelili tudi kot izraz ljubezen do drugega? Ali pa izhajajo iz sebičnosti, pohlepa in ločevanja (glede na raso, vero, prepričanje, družbeni položaj, itd.)? Zagotovo prevladuje slednje. 

Družba ni zgolj vsota posameznikov, temveč predvsem celota medsebojnih odnosov med temi posamezniki. Bogastvo posameznika ni zgolj v premoženju, ki ga ima, temveč predvsem v obsegu in kvaliteti odnosov, ki jih ima z drugimi (temu danes rečemo socialni kapital). Šele celota vseh naših odnosov zares tvori družbeno skupnost. 

Če posameznik svoje odnose do drugih utemeljuje na sebičnosti oziroma največji koristi zase in ločevanju (odnosi do drugih, ki jih pogojuje pripadnost določeni, veri, rasi, prepričanju itd.), potem ustvarja prav takšno družbo. In če takšni odnosi prevladujejo v neki družbeni skupnosti (državi), potem se manifestirajo tudi navzven, v odnose z drugimi državami oziroma v celotno mednarodno skupnost.

Danes še posebej v politiki in ekonomiji prevladujejo odnosi ločevanja. V politiki se ločevanje izraža kot neusmiljen strankarski in ideološki boj, na širši ravni pa kot strateški interes države ("najprej koristi za našo državo, ne glede na posledice za druge"). V ekonomiji pa se ločevanje izraža v okrutni konkurenčni tekmi za globalne dobrine, ki milijone ljudi pušča v pomanjkanju tudi najosnovnejših dobrin. 

Ločevanje je največje zlo današnjega časa. Ločevanje pomeni, da druge ljudi (iz)ločimo zaradi njihove drugačnosti (rase, vere, prepričanja, videza, državljanstva, socialnega statusa…) in jim ne priznamo temeljnih človekovih pravic, svobode ter dostojanstva, ki jih terjamo zase. Ločevanje pomeni, da drugim odrekamo najosnovnejše dobrine, ki se nam zdijo samoumevne. Ločevanje je drugo ime za sebičnost in pohlep; za komercializacijo in brezobzirno konkurenčnost. Ločevanje je pot uničenja. 

Nasprotno od ločevanja je razumevanje enosti človeštva – naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Enost človeštva pomeni, da tudi drugim priznavamo temeljne človekove pravice in dostojanstvo; da v drugih vidimo sebi enake in enakopravne ljudi, čeprav med seboj različne. Enost človeštva pomeni, da vsakomur zagotovimo osnovne dobrine, ki mu omogočajo materialno blaginjo in razvoj njegovih potencialov. Enost človeštva se izraža kot sočutje, spoštovanje in razumevanje drugih; na politični in ekonomski ravni pa kot pristno sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. 

Pravilne človeške odnose zato lahko opredelimo kot odnose, ki izhajajo iz razumevanja enosti človeštva. Kajti če zares sprejmemo, da smo v osnovi pripadniki ene velike človeške družine, potem bi morali v resnici "drug z drugim ravnati kakor bratje", kot izhaja iz 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic: 

"Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje." 

V tem uvodnem členu deklaracije človekovih pravic je pravzaprav zajeto razumevanje enosti človeštva. In kaj pomeni drug z drugim ravnati kakor bratje in sestre (ideja bratstva seveda ne izključuje žensk) oziroma, kako ravnati z drugimi člani družine, bodisi ožje bodisi najširše – človeštva? 

Člane družine spoštujemo; do njih čutimo naklonjenost, empatijo ali ljubezen; poskrbimo za njihove potrebe; jim pomagamo, če potrebujemo pomoč; s člani družine si delimo dobrine in skupni dom. Vse kar smo našteli so pravilni človeški odnosi, s katerimi gradimo blaginjo in mir. In ker naši odnosi gradijo družbo, so pravilni človeški odnosi temelj globalne blaginje in miru; to pa lahko dosežemo z resničnim sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.