Višnja Gora je navdihujoč kraj. Po vsakem obisku o njej pripovedujem prijateljem, nekaj tega pa sem tudi že napisal.

Nedavno sem bil tam petič. Prvič sem se povzpel tudi do razvalin Starega gradu – ne edinega v tem starodavnem mestu (res je) s komaj kaj hišami. V drugem je 'zapor za poredne otroke'. V tretjem je bil nekoč muzej, zdaj pa propada. Četrti niti razvalina ni več, kajti iz njegovih zidov so si vrli Višnjanje zgradili svoje. Vidiš višnjanske gradove, pa si videl vse – večstoletna zgodovina in trenutno stanje slovenskih gradov na enem mestu …

Višnja Gora, ki je imela nekoč obzidje z obrambnimi stolpi, sicer še ni razvalina, a zaenkrat ji gre dobro v tej smeri. O tem, ali je za svoje prebivalce zapor, raje ne bom ničesar rekel. Vem pa, da v kraju, kjer je tujec za domačine takšna turistična zanimivost, da odložijo svoje delo in si ga pridejo ogledat, ne bi želel živeti … S svojo protiturško (zato je mesto), čebelarsko (uveljavitev kranjske čebele) in draguljarsko (znameniti polž) zgodovino bi vsekakor lahko bila muzejsko mesto, če ne celo mesto muzej. A govorimo o kraju, v katerem je domačijskost kot plevel na domačem vrtu populila vse, kar ni bilo ona sama. Ostala je le domačijskost, sicer pa nič, zaradi česar bi se Nevišnjan tu imel razlog ustaviti, in nič, kjer bi lahko zapravil kak evro, četudi le za kavico.

To ni zgolj slika Višnje Gore. To je slika celih zaplat od boga in turistov pozabljene Slovenije. Do Višnje Gore te vsaj usmerjajo kažipoti …

Če bi bila Višnja Gora v Zahodni Evropi, bi bila obnovljena, sijoča, čista, polna gostilnic, muzejčkov in trgovinic s takšnimi in drugačnimi polžjimi hišicami. Po njeni edini ulici, ki bi bila peš cona, bi se peljalo enako število vozil kot zdaj, bi se pa zato trlo turistov. Domačini bi bili dosti bolj premožni in odprti do tujcev. Mladi z nedomačijskimi možgani ne bi bežali; kvečjemu bi se še kateri priselil …

A takšna Višnja Gora bi bila podobna stotinam drugih majhnih in odročnih turističnih mek. Ko vidiš eno, si videl vse. In ker kljub temu tekom življenja zaideš tudi v drugo, tretjo in četrto, se slejkoprej vprašaš: »Kako bi ta kraj izgledal, če bi mu odvzel vse te turiste in kramo, s katero jih krmijo? Kako bi izgledal, če bi ljudje tu živeli, kot da turizem ne obstaja?«

Na to vprašanje v deželah, ki so se uspešno okužile s turizmom, ne moreš odgovoriti. Izvirnost in pristnost vseh tistih majhnih idiličnih krajev je nepovratno uničena. Vrnila se bo šele, ko bodo te dežele okrevale od trenutne blaznosti – ko turizma tam vsaj nekaj rodov ne bo več …

Kako torej izgleda kraj s slavno preteklostjo, katerega najboljši časi so že zdavnaj mimo, pa si ne podaljšuje življenja z infuzijo turistov? Če hočete videti, pojdite v Višnjo Goro! S seboj vzemite sendvič in čutaro, da ne boste lačni! In nikomur ne povejte! Če se vas bo tja naenkrat priteplo preveč (več kot za en avto), bo čar izginil …