Pri nas smo že po izročilu vsi strokovnjaki za vzgojo, in to en večji kot drugi. Torej sem tudi jaz in lahko v to žlobodro mnogih kuharjev stresem svojo nakladalnico tozadevnih modrosti …

Ena modrost je, da prično mnoge človeške dejavnosti v nekih ozirih nazadovati, ko postanejo stroke ali znanosti. Kmetijstvo in promet npr. odtlej pospešeno uničujeta zemljo, živino, pridelke in nas. Zdravilstvo je pridobilo na ceni in stranskih učinkih. Vladanje je dokončno podrlo ograjo med zasebnim in javnim in nam zlezlo ne le v posteljo, krožnik in školjko, ampak tudi pod kožo …

Enako je z vzgojo. Odkar je to znanstvena panoga, niso otroci nič kaj bolje vzgojeni, kot so bili prej. Še vedno so trpinčeni, zanemarjeni, razvajeni, nedosledno vzgojeni in priče slabim zgledom. Le starši so obstreljevani s kupi nasvetov in modrosti, učitelji pa s kupi načrtov in postopkov, ki zadeve bolj zapletajo kot rešujejo.

Tako ni le doma, ampak tudi v šolah in na vseh tistih obšolskih dejavnostih, ki naj bi iz navadnih naredile čudežne otroke, ki bodo s svojimi uspehi zakrpali vzgojne rane svojih staršev. Imajo sicer neke novodobne pravice, ki pa jim jih oporekajo vsi odrasli po vrsti. Imajo tudi cel kup dolžnosti, ki so spremenljive (Ne laži!), slabo opredeljene (Bodi priden!), in nesmiselne (skoraj vse šolske naloge, razen branja, pisanja in računanja).

Skratka – otroci od vse te silne vzgojne znanosti in 'znanosti', ki se danes bohoti po šolah, ministrstvih, javnih občilih in gostilnah, nimajo skorajda nič. Odraščanje je še vedno izredno neprijetno obdobje življenja, v katerem se mali ljudje dosti časa bojijo velikih, pa tudi med malimi doživljajo več hudega kot lepega. To vsi vemo in se nam zdi povsem samoumevno – kot da tako mora biti. Ne – tako je, ker tako hočemo in delamo veliki. Življenje ni težko in polno trpljenja, ker je to v njegovi naravi, ampak ker je v naši navadi …

Pred kratkim sta prah dvignili knjigi Milene Miklavčič, Ogenj rit in kače niso za igrače, 1. in 2. del. Obe sta manj strokovni, a bolj osebni različici nekoliko starejše knjige Alenke Puhar, Prvotno besedilo življenja.

Kaj najbolj bode v oči pri teh knjigah? Ne toliko, da so polne grozljivih zgodb iz družinskega življenja. Bode, da so te zgodbe začinjene s stranskimi, ki so prav tako grozne. Bode, da so tudi okvirji teh zgodb – torej 'navadno' življenje, ki se odvija med grozljivimi dogodki – prav tako bedni. Vse skupaj je ena sama duhovna revščina, groza, bolečina, trpljenje in obup brez možnosti izhoda. Izročilno in pravoverno slovensko družinsko življenje trpi za izrazitim pomanjkanjem česarkoli lepega.

Če na ulici ozmerjaš ali udariš svojega otroka ali ženo, sta si že zaslužila. Če se z njima naglas smejiš in ju crkljaš, si čuden. Starš, ki ga ne briga, kaj se z otrokom dogaja v šoli, je bržčas delaven. Starš, ki stoji za svojim otrokom, če se mu je zgodila krivica ali je bil deležen vrstniškega nasilja (ob kakršnem bi bil vsak odrasel pretresen, če bi se na delovnem mestu zgodilo njemu), pa je težak, ki razvajenemu otroku dela neizmerno škodo. Če družinski odnosi ustrezajo tistim iz šal o družinskem življenju, velja družina za urejeno in zgledno. Če so odnosi polni smeha, gre za družino čudakov …

Odkar je vzgoja znanost, se je spremenilo le to, da je danes nekoliko lažje biti čudak …