Ko smo nekoč, pred nedavnimi nedavnimi časi, v pravokotno oko velikega brata Googla kaj vtipkali in pritisnili »Enter«, nam je na pladnju prinesel najpomembnejše in najbolj smiselne spletne strani, kar jih je na svetu in se nanašajo na to, kar smo vtipkali. Vseeno je bilo, kdo smo in kateremu računalniku izpovedujemo svojo radovednost; kar je v tistem trenutku na dano temo vedel Google, smo nemudoma vedeli tudi mi.

Po zaslugi te sposobnosti je Google izpodrinil in pokopal večino drugih iskalnikov. Ko je ostal sam, se je pričel obnašati kot večina sposobnih povzpetnikov, ko postanejo gospodarji: njegove sposobnosti so izginile in začel je na veliko mešati drek. Ko podatke iščemo danes, nam nekoč dobri striček Google ne postreže z najboljšim, kar je o tem najti v e-svetu, ampak s tistim, kar je po njegovem občutku (ali po občutku še kakšnega strica iz ozadja) primerno za nas osebno. Stotine inženirjev je več let garalo od jutra do večera in pogosto tudi ponoči, da je načrtno pokvarilo najboljši dostop do človeškega znanja vseh časov …

YouTube, ki mu tak pristop ne bi ravno škodil, pa je šel po nasprotni poti. Ko smo nekoč iskali trapaste filmčke, glasbo, dokumentarce ali karkoli že, nam je ob strani nametal najboljše videe na to temo, najboljše na podobne teme in za pokušino še kaj iz drugega vica – torej nekaj, kar je bilo primerno za nas osebno. Če si npr. vnesel ime kosovske pop skupine, ki ti jo je priporočil poznavalec, ti je dobri YouTube ponudil najboljše pesmi te skupine, nekaj drugih kosovskih in albanskih pop skupin, pa še kakšno albansko, balkansko ali kar neko glasbo in morda dokumentarec o poslovni zaroti, zaradi katere se žarnice kvarijo.

Če danes iščeš nekaj novega, ti ob strani navrže nekaj videov iz istega vica, sicer pa zgolj to, kar največ gledaš. Če vneseš izvajalca, ki ga pogosto vnašaš, ti YouTube ob rob izbruha najbolj klikan pop na isto temo in za pokušino še kakšno podobno neumnost, ki s tabo nima veze, jo pa ima z oglaševalskimi strici iz ozadja. Na prvi strani pa je tako ali tako skoraj izključno bruhanca. Temu, kar bi rad gledal in poslušal, je podobna le, če rad gledaš in poslušaš bruhanco. Če ja, YouTube 'ma vas rad …

Tudi pri Facebooku ves čas tuhtajo, katerim objavam prijateljev dati prednost pred drugimi. Najprej je bilo vsega po malem; torej cel kup nečesa, kar nas ni zanimalo. Potem smo dobili predvsem objave, podobne tistim, ki smo jih že kdaj kliknili. To je bilo dobro. V nekem obdobju je bil Facebook boljše javno občilo od javnih občil – če te je zanimalo še kaj razen dojenčkov in kužkov, seveda.

A za sam Facebook ni najboljše, da postajamo pametnejši ali neumnejši, ampak da klikamo oglase, ki so jih všečkali naši prijatelji. Zakaj so jih všečkali, ne vem, ampak zdaj imam na časovnici predvsem oglase, vmes pa – hja – spet vsega po malem. Kot da algoritmov ne zanimam več, ker ne klikam oglasov, in mi pač namečejo nekaj objav, da nimam prazne časovnice …

V Silicijevi dolini očitno delajo po naslednjem načrtu: najprej izdelajo dobre algoritme (programe), ki ljudem prinesejo, kar potrebujejo ali si želijo. Če so res dobri, podjetje uspe, in če so res res dobri, postane svetovni igralec. Spotoma odpravi napake in ko postane svetovni igralec, so programi najboljši, kar so sploh lahko. A razvoj mora iti naprej. Vsi ti silni inženirji in programerji ne morejo kar zaspati na lovorikah ali uživati v življenju. Ne, treba je iti naprej, kamorkoli že. In kam lahko greš z vrha? I, kajpak – samo navzdol …

In spotoma post-najboljša podjetja pamet svojih strank, ki so jim prinesle bogastvo, uspeh in slavo, prodajo vsakemu hudiču, ki pride mimo … Tudi prav; na ta način se bo slejkoprej našel hudič, ki bo obglavil tudi njih … Ali pa se je že …