Iskrene čestitke novinarki Lidiji Hren in njeni raziskovalni ekipi. A kaj, ko je taka oddaja predvajana vsaj pet let prepozno. No, verjetno pred petimi leti takšen dokumentarec ne bi nikoli ugledal luč sveta na RTV Sovenija. Ponovno, pa jo kot že tolikokrat, najverjetneje pristojni, odgovorni in dolžni organi ukrepanja, ne bodo vzeli za temelj, npr. kot dodatno dokazno breme, svojega dolžnega profesionalnega ter odločnega dela ali obravnave. Bolje je valiti odgovornost za stagnacijo, počasnost, neadvekatnost zakonodaje in postopkov ukrepaja, iz ene veje oblasti na drugo, pa potem na tretjo in tako čas mineva ter nihče nič ne ukrepa. To je res odlična taktika za kritje banksterjev, ki v miru harajo dalje in še naprej. V Sloveniji sprenevedanje kraljuje in zmaguje na veliko. Praksa pa govori o tem, da se to vsem vpletenim splača ter bogato obrestuje.

Ko pa imamo vendarle v Sloveniji tako visoke dokazne standarde, da preprosto vzročno ali logično sklepanje, velika verjetnost in sledenje denarju, še zdaleč ni dovolj, da se šteje kot dokaz. Prepričujejo nas, da je to zgolj dokaz visoko demokratične družbe, da ne bi slučajno in pomotoma obdolžili ubogega, nič slabega hoteč, kakšnega poštenega bančnika, ki ima čisto vest in zgolj le en samcat bančni račun v Sloveniji. Si lahko prestavljate kaj takšnega, ko jih je že toliko povsem nemočnih sedelo na zatožni klopi medtem, ko jih je tožilstvo neusmiljeno mlelo in jih zasuvajo z gnojnico! V dokumentarcu je bilo na koncu drugega dela jasno pokazano kje vse so ti gospodje kriminalci sedaj polno zaposleni. Celo naš predsednik republike ima enega pod svojim varnim okriljem.

Res kakšna neverjetna sreča in privilegij, drage državljanke in državljani, da ne živimo na Islandiji ali da se naša zakonodaja na tem področju ne zgleduje po nemški, kjer se obtožnica oblikuje v roku šestih mesecev. Lahko si odahnemo, še vedno imamo poslovno skrivnost bank, ki preprečuje pravosodnim organom, da bi vedeli ali ugotovili koga in zakaj zares preganjati.  V tem je še en zelo pozitiven vidik, ki ga lahko posebej izpostavimo za Slovenijo, vedno bomo imeli dovolj žmohtnega materjala za politično obračunavanje te ali one opcije, saj resnice nikoli ne bomo uvideli. In več kot kakšen intenzivno dela prav na tem.  

Pri nas moraš iskazati naklep, da si imel namen ukrasti, kajti ne, ni dovolj, da denar v tvojih rokah enostavno izgine! Ti pa ne veš, kako bi to pojasnil, se preprosto ne spomniš več, kot bi imel v glavi črno luknjo, se sploh nisi zavedal, kako se je to lahko zgodilo, za hip si celo posumil v svoje nadnaravne zmožnosti? Ti pa imaš dva, tri ali štiri podjetja čudežno nekje v finančnih oazah; a saj res to je od žene, ne pa tvoje? Kaj pa hočemo, za vse je tako ali drugače kriva mednarodna gospodarska kriza in najbolj razširjena akutna epidemijološka bolezen med banksterji je amnezija. Tudi ni dovolj veliko dokazno breme, če sam sebi in tvojim prijateljem odobriš kredite pod pogoji, ki jih navadi ljudje tudi v sanjah ne upajo sanjati. Še  bolje jih čez čas kar odpišeš oziroma preleviš v javni dolg, tako spretno, da nihče tega ne opazi. Malo počakaš, pa z javno opranim denarjem ponovno odkupiš, kar ti je bilo skoraj odvzeto. Če te slučajno ujamejo nekje med prisluhi, pa se to preprosto izbriše kot nezakonito pridobljen dokaz.  

V razgovoru po dokumentarcu o bančni luknji pa od vseh prisotnih zvemo še bolj pesimistične napovedi ter obete. Nihče še enkrat in ponovno od številnih vpletenih kriminalcev, banksterjev, ne bo za nič odgovarjal.

O objektivni odgovornosti že samo zato, ker nekdo zaseda tako visoko funkcijo se govori samo, ko se podpisujejo (individualne) pogodbe glede višine plač, a ko se polaga račune in jih je potrebno plačati, ni o tem nobene razprave.

Davnega leta 2006 je novinarka Lidija Hren pripravila odlično Tarčo na temo financiranja invalidskih organizacij. Razkrila je kako se trži s številnimi nepremičninami, vse na račun invalidov in v žepe tistih pri koritu v teh organizacijah. Prav tako shematično je pokazala številke, imena in priimke ter vzorce kako se prepletajo funkcije in interesi s politiko in institucijami. Takrat se je zdelo, da po tej oddaji nihče ne bo mogel reči, da ni vedel in da ni dolžan kaj ukreniti, a to se je samo zdelo. Po nekaj neuspelih poskusih, da bi se nas določene posameznike diskreditiralo, tožilo in preganjalo, je vse šlo v pozabo. In še danes je tako.